Medeni tedni na Saint Martinu

Sveti Martin, ki se skriva daleč v karibskem morju, je bil najina svetla luč v temnem covid (nepotovalnem) tunelu. Otok, ki je v zimskem času sicer natrpan s turisti, sva imela praktično zase. V velikosti hrvaškega Raba in s konstantno temperaturo med 26 in 28 stopinjami, ponuja otok prečudovite peščene plaže in če si morska duša (kot midva oba), se jih zlepa ne naveličaš. Zato je 10 dni najinih medenih tednov minilo kot bi mignil v brezskrbno sproščenem karibskem vzdušju, počitku, kopanju in okusni hrani.

Potovanje v času korone

2020 je bilo za naju prav posebno leto! A ne zaradi celotne zgodbe okrog koronavirusa, temveč zaradi čudovite poroke v juliju ter najlepše novice iz konca oktobra, ko sva izvedela, da se bo najina družinica razširila z novim članom, no članico 😊. Poleg Malezije v začetku leta, nama je poleti uspelo izvesti tudi potovanje v Apulijo, katerega pa nisva smatrala za pravo poročno potovanje, saj sva s seboj vzela tudi psa. Počitnice z otroci ali malimi živalmi pač niso tisti pravi medeni tedni, ravno tako pa za poročno potovanje ne moreva šteti podaljšanega vikenda v Opatiji (ni bil niti teden!), kamor sva šla sama v začetku oktobra v fantastičen hotel Navis.

Glede na situacijo datumsko kaj veliko izbire niti nisva imela, tako da sva izbrala februar kot edini možen mesec, ko lahko še kam odpotujeva, preden Maruša postane slončkasto “neokretna”. Konec decembra sva kupila letalske karte za na Guadeloupe, francoski otok v Karibih, kjer je bila situacija glede virusa zelo ugodna (malo primerov, odprto za turizem). A bližje ko je bil čas za odhod, bolj se je stanje zaostrovalo, prva sprememba ukrepov je bila dva tedna pred odhodom, ko so začeli zahtevati en teden samoizolacije. To je še nekako šlo z najimi plani – kdo ne bi želel biti izoliran v čudovitem bungalovčku na toplem z lepim razgledom!? Nekaj malega klikanja je bilo potrebnega za podaljšanje potovanja za še en teden in navdušenje je bilo na vrhuncu, saj sva imela v planu tri tedne idealnega vremena. No, vse skupaj se je podrlo en teden pred odhodom, ko so otok zaprli za turizem 2 dni pred najinim prihodom. Če sva sprva izgubila voljo za odhod na počitnice in se kar malo vdala v usodo, naju je po nekaj dnevih ponovno prijela močna želja po odhodu na toplo, in po manj kot uri brskanja po spletu, sva našla drugo destinacijo, kamor bi lahko potovala!

Otok Sveti Martin nekaj sto kilometrov stran od Guadeloupea velikosti jadranskega Raba. Letalske karte sva tokrat kupila 3 dni pred odhodom (da le ne bi ponovno spremenili pravil) in nato v zadnjih dneh redno spremljala pravila potovanja za vse tranzitne države: let je bil iz Bologne preko Amsterdama na Saint Martin. Posledično je bilo potrebno preverjati vstopno tranzitne pogoje za štiri države: Slovenijo, Italijo, Nizozemsko in Saint Martin. Če izvzameva dejstvo, da po pravilih ne bi smela zapustiti naše države, je celotno potovanje nekako bilo izvedljivo: PCR test 48 pred odhodom pri nas, nato antigenski test na letališču v Bologni, izpolnitev prošnje za vstop na Saint Martin z rezultatom PCR testa ter plačilo zavarovanja za Saint Martin za primer okužbe. Kot po čudežu se je vse dobro izteklo, na slovenski meji ni bilo nobene kontrole, nekaj telovadbe z obrazci sva izvajala še na večer pred jutranjim letom, celoten postopek na letališču pa je trajal uro in pol. Test, izpolnjevanje neštetih obrazcev, čakanje v kratkih vrstah. A ko sva enkrat sedela na letalu za v Amsterdam, sva vedela da nama je uspelo in da naju loči le še nekaj ur od rajskega karibskega otoka.

Saint Martin ali Sint Maarten?

Otok v množici karibskih otokov niti ne bi izstopal kaj preveč, če ne bi bil edinstveno razdeljen na dva dela med dve evropski državi. V 16. in 17. stoletju so otok izmenično imeli v rokah angleži, francozi, nizozemci in španci, ki so ga zapustili v prvi polovici 17. stoletja. Tako rekoč istočasno so se nazaj naselili nizozemci in francozi in po nekaj letih borbe za otok, so si leta 1648 otok razdelili na dva dela. Mejna črta sicer ne poteka po sredini, kar razloži legenda o razdelitvi, ki gre nekako takole: v zalivu Oysterpond na vzhodni strani otoka naj bi istočasno štartala francoz in nizozemec ter hodila ob obali, en v smeri proti urinem kazalcu, drugi pa v smeri urinega kazalca. Kjer bi se srečala, bi potegnili črto od začetne točke in otok bi bil razdeljen. Preden sta začela svoj pohod, se je francoz napil vina, nizozemec pa nizozemskega gina (jenever). Posledično je francoz prehodil večji del poti, saj naj bi nizozemec zaradi učinka gina zaspal na poti in tako francoski del meri 54 km², nizozemski del pa 41 km². Pravijo da je francoz tudi goljufal in ni ves čas hodil ob obali, ampak tudi dejstvo, da je Francija takrat imela ob otoku zasidrano večjo floto ladij, je pripomoglo k boljšemu pogajalskemu izhodišču. Meja je tako, sicer z manjšimi spremembami, ostala do danes, prav tako pa je vsak del otoka obdržal svojo identiteto, glede na to, kateri državi pripada. Politično gledano je danes francoski del otoka tudi del Evropske Unije, medtem ko nizozemski del otoka spada pod Kraljevino Nizozemsko in ni del Nizozemske ter posledično tudi ni del Evropske Unije. Mejne kontrole ni, tako da lahko zapuščaš in vstopaš v Evropsko unijo brez ovir. Tudi denarno je zmeda, saj francoski del uporablja euro, nizozemski del pa uradno antilski guilder, katerega nikjer ne izdajajo, v praksi pa se predvsem uporablja ameriški dolar. In tudi na francoskem delu lahko telefoniramo brez stroškov kot doma, medtem ko na nizozemskem ne (sploh nimamo gostovanja). In ker je mednarodno letališče na nizozemskem delu, tako na otok ne moremo samo z osebno izkaznico, ampak potrebujemo potni list. No razen če bi prileteli preko francoskega departmaja Guadeloupe na letališče Grand Case na francoskem delu.

Politična delitev ni samo nekaj na papirju, dejansko jo občutiš tudi ob obisku. Če mogoče pri vožnji po otoku niti ne opaziš, kdaj prečkaš mejo, to občutiš takoj, ko se pripelješ do prvega naselja. Nizozemski del je občutno bolj ameriški z oglasnimi tablami, restavracijami s hitro hrano ter stolpnicami, med tem ko so hiše na francoskem delu manjše, arhitekturno bolj simpatične ter brez občutka pretirane komercializacije. In če glavno mesto nizozemskega dela Philipsburg cilja na turiste velikih križark, preostali del otoka pa bolj na velike hotelske komplekse “all inclusive”, je na francoskem delu le nekaj butičnih hotelov ter veliko apartmajskih naselij. Torej masovni turizem proti individualnemu, ZDA proti Franciji. In tudi z restavracijami je podobno, nizozemski del ima svetovno kuhinjo in ogromne porcije, francoski del ima tipično francoske restavracije s kvalitetno francosko kreolsko kuhinjo z manjšimi porcijami, a vseeno večjimi kot v Franciji – da, američani so večinski turisti na otoku, kar se pozna praktično povsod. Tudi supermarketi se zelo razlikujejo po svoji ponudbi. Je pa na žalost otok popolnoma nesamozadosten in edina stvar, ki je lokalna so jastogi in ribe. A ni razlika samo v hrani, še bolj izstopa postrežba! Na nizozemski strani so natakarji večinoma lokalci iz bližnjih otokov, prijazni a precej nevešči strežbe, med tem ko na francoski strani to delo opravljajo skoraj izključno francozi, katerim je profesionalnost strežbe v ponos in čeprav ne izkazujejo pretirane prijaznosti, lahko računaš na kvalitetno in učinkovito storitev. Razlike se nadaljujejo še na mnogih drugih področjih, od voznega parka, izbire v trgovinah, zbiranja smeti (na nizozemski strani ne reciklirajo!) in še bi lahko naštevala, a kar najbolj preseneti je, da je vse to na tako majhnem otočku, katerega bi brez prometa obvozil v pol ure. In čeprav sva vseh 10 dni obiska spala na nizozemski strani, v zagrajenem naselju v simpatičnem zalivu Cay Bay, sva vseeno več časa preživela na francoskem delu, saj je bil občutek vseeno bolj prijazen in bolj domač.

Plaža, hrana, plaža, hrana …

Tako nekako bi v en stavek strnila najinih deset dni na otoku, kar niti ni presenetljivo, saj je otok znan po peščenih plažah (na otoku jih je kar 37) ter dobri hrani (francoska kuhinja). Že v petek, na dan prihoda (letalo je na otoku pristalo ob treh popoldne), sva se po vstopnih formalnostih in namestitvi v apartmaju zapeljala do prve peščene plaže, ki se je nahajala v zalivu Cay Bay, slabih 500m stran od apartmaja. Peščena plaža obrnjena proti jugu z malo večjimi valovi in simpatičnim lokalom z okusno hrano. Nad večerjo sva bila navdušena, tako da sva se naslednji dan na taisto plažo prišla kopat. Zaradi peska in najine sonca nevajene kože sva najela še ležalnike (15 USD za dve osebi s sončnikom) in si v lokalu privoščila res okusno kosilo. Morje je bilo idealne temperature, prav tako zrak (oboje okoli 26 stopinj), najinemu okusu pa niso bili najbolj po volji valovi, ki so dosegali tudi višino do metra in pol. Popoldne sva namenila ogledu glavnega mesta, kjer sva upala na odprte trgovine in kakšno dobro sladico, a bila neprijetno presenečena. Glavno mesto nizozemskega dela Philipsburg leži ob čudovitem zalivu s kilometrsko peščeno plažo s turkiznim morjem, ob plaži pa poteka promenada ter za njo hoteli in lokali. Na najino žalost je bila večina lokalov zaprta, prav tako velika večina trgovin in sanje o sladici so se razblinile. Dejansko je ob glavnem mestu pristanišče za velike potniške križarke in posledično mesto živi od dnevnih izkrcanj stotin turistov. Zaradi virusa pa teh potovanj ni bilo že skoraj leto, kar se pozna na neštetih zaprtih lokalih z napisi o prodaji ali možnostjo najema. Vseeno sva naredila kratek sprehod po promenadi in se po sončnem zahodu vrnila nazaj v najin apartma.

V nedeljo sva se odpeljala na francoski del do plaže v Friar’s Bay, ki je obrnjena proti severozahodu stran od smeri vetra (na Karibih konstantni vetrovi pihajo v smeri iz vzhoda), z mirnim in toplim morjem je bila čudovita za ležerno namakanje v topli vodi pa še ležalniki so bili tu le 10 € za dve osebi. Prava zvezda plaže je bila restavracija z odlično postrežbo in še boljšimi jedmi. V senci prijetnega dekorja in med rastlinjem ob popolnih temperaturah in okusni hrani sva padla v otoški počasen in uživaški način razmišljanja in hitro pozabila na razmere, iz katerih sva tako rekoč pobegnila. Kopala sva se do poznih štirih popoldne in namesto da bi se odpeljala direktno domov, nadaljevala naprej še do mesteca Grand Case, znanega po najboljših francoskih restavracijah. Mestece z nizkimi hišami tik ob plaži naju sicer ni preveč prepričalo, bolj nama je bil zanimiv Orient Bay na vzhodni strani otoka z več kilometrsko belo peščeno plažo. Zaradi svoje lege je raj za surferje saj veter konstantno piha proti obali, valovi pa niso preveč visoki zaradi grebena, ki ščiti zaliv. Ta dan sva obvozila celoten otok, kar nama ni vzelo več kot 45 min počasne vožnje – otok je res majhen, večjega ga delajo izključno prometni zastoji in ozke ceste in res sreča, da je bilo tako malo turistov – ne predstavljava si namreč, kakšen je promet v visoki sezoni.

V ponedeljek sva se zapeljala do mesta Marigot, glavnega mesta francoske strani otoka in edinega mesta brez kopalne plaže. Center je simpatičen s tipičnimi dvonastropnimi lesenimi karibskimi hišami, na hribčku nad mestom pa so ruševine stare trdnjave, iz katere so nekoč branili pristanišče pred vpadi. Mesto je bilo bolj živahno, a prazne mize v redkih odprtih lokalih ter množica zaprtih lokalov so dali vedeti, da je turistična sezona mrtva. No, mogoče sva bila tudi malo prezgodnja, saj sva zaradi jet laga vstajala že okrog 6ih, bolj turistične trgovine pa so se odpirale po 10. uri. Po obisku mesta sva nadaljevala proti vzhodu in se ustavljala na plažah ob poti: Baie Rouge gleda proti severu ter se začne na polotoku, na katerem so same ogromne in zagrajene vile in je dostopna samo iz ene strani. Je ogromna in z bolj rumenim peskom ter hitro globoko vodo. Mullet Bay na nizozemski strani je verjetno ena izmed najlepših plaž na otoku z najlepšo barvo morja. Simpson Bay je ogromen zaliv s peščeno plažo na južnem delu otoka, z neštetimi hoteli v prvi vrsti ob plaži in za konec še Maho Beach, verjetno najbolj znana plaža na otoku zaradi njene lege ob začetku letališke steze. Prav gotovo ste že videli fotografije ogromnih Boeingov 747 tik nad peščeno plažo – to je ta plaža in seveda sva v lov za posnetki šla tudi midva. Letala pristajajo večinoma med drugo in četrto popoldne in ko sva midva prispela okrog enih, sva bila sama na plaži. Iz varnosti sva svoj sončnik zapičila v pesek malo bolj stran od steze, saj je leta 2017 moč letalskega motorja odpihnila obiskovalko plaže in jo ubila. Pred prihodom letal sva se še skopala v čudovitem turkiznem morju, nato pa lovila fotografije prihajajočih letal. Lahko bi rekla da je to praktično največja turistična atrakcija na otoku, saj se je kasneje nabralo kar nekaj ljudi. Pozno popoldne sva preživela kar v apartmaju ter uživala v čudovitem razgledu nad morjem in nad sosednjim otokom Saba.

Torkova plaža je bila Happy Bay, napol divja plaža brez direktnega dostopa z avtom. Spotoma sva se ustavila še v francoski pekarni ob poti, ki pa ni bila preveč dobro založena, precej manj kot povprečna pekarna na Martiniku. Avto sva parkirala pri Friar’s Bay, nato pa se sprehodila približno 10 min po obalni potki do čudovite peščene plaže v zelenem zalivu. Kot prva v zalivu sva imela možnost si izbrati najboljšo lokacijo pod naravno senco listnatega grmovja podobnega figi. Grmovje pa ni dajalo samo sence, ampak je bilo tudi zatočišče legvanom. Dolgi do metra in pol so pogosti prebivalci otoka, ljudem nenevarni in tudi ne preveč bojazljivi, saj se jim lahko precej približaš. Družbo so nama delali cel dan in so pravzaprav najštevilčnejši obiskovalci plaže – na približno 200 m dolžine zaliva ni bilo nikoli več kot 10 obiskovalcev. Za čas kosila sva se odpravila do Grand Case-a, kjer sva dobila mizico v restavraciji na plaži. Odlična predjed, glavna jed in sladica, učinkovita postrežba, razgled nad turkiznim morjem. No to seveda vse stane in kot drugje na francoskem delu, tudi tu glavnih jedi ni bilo pod 25 €.

Sreda je bila dan za avanturo: dobro spočita in polna energije sva se odločila za najem kajakov in obisk otočka Pinel ob severovzhodnem delu otoka. Za 40 € sva dobila kajak za dve osebi in nepremočljivo vrečo, slab kilometer morja do otočka pa sva morala preveslati sama. Šlo nama je odlično, kljub temu da sva veslala proti vetru, in ni trajalo dolgo, ko sva že hodila po peščeni plaži otočka in se namestila na ležalnike pred boljšo od dveh restavracij. Na otočku je peščena plaža v obliki rta, podobno kot Zlatni Rat na Braču, le pol manjši, obrnjen pa je stran od vetra, tako da je za kopanje morje idealno brez valov. No tudi restavracija se je izkazala za izjemno z odličnimi accras de morue in svežimi ter okusnimi solatami. Še prehitro je bila ura štiri popoldne in čas za vrnitev domov – z vetrom nama skoraj ni bilo potrebno veslati in kot bi mignil sva bila v pristanišču.

Tudi četrtek je bil dan za avanturo, namesto morske tokrat pravo slovensko hribovsko! Namenila sva se na vrh otoka, 424m visok Pic Paradis na francoskem delu otoka. Parkirala sva pri Loterie farm, majhnem kompleksu restavracije, bazena ter nasadov manga v zaprti dolinici, ki je tudi en redkih delov otoka s pravim tropskim rastjem. In tudi pot se začne v tropskem gozdu, ki je bil pravo nasprotje preostalega otoka, kjer je po večini savansko rastje. Kaktuse in grmičevje so zamenjali visoka listnata drevesa. Prav škoda, da je bil vzpon iz doline tako kratek in da sva kmalu dosegla greben, po katerem je potekala nato še večina dobro uro dolge poti do vrha. Na vrhu, sicer poleg tv oddajnika, ni bilo nič in še dve razgledni točki sta bili slabo označeni in sva jih komaj našla. A vseeno je bil razgled vreden vzpona, saj se je iz ene točke videl celoten zaliv Marigota, iz druge pa Orient Bay, Philipsburg ter otok Saint Barthelemy. Za kosilo sva si privoščila jedi iz žara na nizozemski strani (glavna jed le okrog 15 €), nato pa odšla na plažo Mullet Bay, kjer sva za ležalnik odštela 10 € (na nizozemski strani sprejemajo dolarje, manjše zneske pa menjajo kar 1:1). Če je plaža čudovita, pa izkušnja tu ni bila najboljša, predvsem zaradi vsiljivih ponudnikov masaž, ki ne poznajo besede “ne”, pa tudi zaradi glasne glasbe iz čolnov, avtov in prenosnih zvočnikov. In to kljub temu, da je bilo praznih več kot polovica ležalnikov in je bila plaža relativno prazna.

V petek sva si privoščila malo luksuza: odpeljala sva se do Anse Marcel na skrajnem severu otoka. Manjše letovišče s čudovito plažo ter izvrstno gostilno na plaži, kjer sva najela ležalnika za 25 €. Plaža in morje sta bila super, kot povsod (kako hitro se človek razvadi), a restavracija je bila na drugem nivoju. Avtorske jedi, odlične sestavine, originalne kombinacije ter izjemne sladice. A na koncu sva tudi plačala temu primerno: 170 € za kosilo za dva s pijačo ter ležalnikoma in postrežbo na plaži. Pravijo da je Anse Marcel najbolj podobna otoku Saint Barthelemy, ki je znan kot letovišče za slavne in bogate. V soboto sva se vrnila na Happy Bay, s to razliko, da sva prej v eni izmed pekarn kupila sendviče za s seboj. Da, ta plaža nama je res bila všeč predvsem zaradi naravne sence rastlin. Morje je čudovito povsod! Za razliko od kosila pa sva si ta dan privoščila večerjo na podlagi priporočila najinega soseda v apartmaju. Izbrala sva gostilno Le Piment v Orient Bayu. Tipična francoska kuhinja, kar sva izkoristila pri predjedi in si privoščila polže. Ne morske, ampak tiste kopenske, katere imajo radi v Franciji. Gratinirani s česnom so bili okusni, a ne tako kot glavne jedi: počasi pečen jagenjček in riba mahi mahi v kokosovi srajčki. Porcije so bile žal malo prevelike, kar glede na večinoma ameriško klientelo niti ni bilo presenetljivo. Ogromno sladico, palačinko z rumom sva komaj pospravila.

Nedeljo, zadnji poln dan na otoku, sva izkoristila za kopanje na plaži Baie Rouge. Dobila sva nekaj naravne sence, a zaradi vetrovnega dneva so bili valovi malo previsoki. Po kosilu v tajski restavraciji na nizozemskem delu pa sva popoldne preživela kar na plaži pod najinim apartmajem. Čeprav sva stanovala na nama manj ljubem nizozemskem delu, sva bila vseeno navdušena nad najinim apartmajem in to predvsem zaradi izjemnega razgleda iz terase, spalnice in dnevne sobe. In tudi plaža v zalivu je bila ena izmed lepših!

Zadnji dan je prišel prehitro in čeprav sva imela let šele ob šestih zvečer, ni bilo možnosti kaj preveč uživati. Zajtrk sva si privoščila kar v Marigotu, nato pa poiskala še mesto za covid hitro testiranje. Po obisku nekaj lekarn sva končno našla pravo, kjer so izvajali teste, in bila presenečena, da je bilo testiranje zastonj (na nizozemski strani je antigensko testiranje stalo 65 $ na osebo). Zadnje kopanje sva si privoščila kar na plaži pod apartmajem, kjer sva upala tudi na kosilo, a je bil lokal na žalost zaprt. Posledično ni bilo ležalnikov in tudi turistov ne. Kar hitro se navadiš, da si na ogromni plaži skoraj sam in morava priznati, da nama to bolj odgovarja, kot pa gneča sredi sezone. Popoldne je bil čas za poslovitev od apartmaja ter odhod na letališče, kjer pa tokrat ni bilo potrebno opraviti nobene posebne papirologije. Ob šestih sva že sedela na letalu in opazovala sončni zahod, se ob koncu dneva poslovila od otoka in od čudovitega poročnega potovanja.

Sprva sva bila malenkost razočarana, da nama ni uspelo priti na Guadelupe. Ne samo zato, ker sva imela že kupljene letalske karte in rezervirano spanje, ampak predvsem zaradi velikosti in raznolikosti, ki jo otok ponuja. Več hribčkov, tropskega rastja, muzejev in krasen vulkanski nacionalni park s čudovitimi slapovi. A na koncu nama je St. Martin dal točno tisto kar sva potrebovala v stresnih in nepredvidljivih časih. Miren oddih, čudovite plaže, sproščenost, odlično hrano in prijazne ljudi. Njihov slogan je “The friendly island” in v vseh pomenih so držali svojo obljubo.