Potep po Martiniku

Februarsko zmrrrzovanje v Ljubljani!? Ne ne, tole so topli pozdravi iz Karibskih koncev. Že lansko leto sva se odločila, da vsaj del februarja namesto v megli preživiva na sončni Kostariki. In ker sva najbolj uživala v brbotanju Karibskih valov in sproščenemu vzdušju Puerto Vieja, je bila letošnja odločitev preprosta. Here we come West Indies! Ker je bil nakup letalskih kart seveda mesece prej, sva izbirala med otoki Martinikom, Guadeloupe in Saint Martinom.

Odločila sva se za Martinik in ni nama bilo žal (na srečo jo je najbolje odnesel na septembrskem pohodu orkanov)! Otok, ki mu pravijo tudi Pariz v tropih, naju je navdušil s svojo veliko izbiro plaž, bujnim rastlinjem in prijetno klimo. Tu lahko mirno pozabiš na puloverje in klimatske naprave, saj se temperature gibljejo 28 °C podnevi in prijetnih 24 °C ponoči. Vpliv Francije se odlično odraža tudi na krožnikih, kjer se srečajo sveže karibske sestavine s francoskim občutkom za kulinariko. Prav tako se je v času najinega potepanja na otoku odvijal dogodek leta – pustovanje z večjimi in manjšimi karnevali po vseh mestih, nedvomno paša za oči. A to še ni vse, kljub daljnji lokaciji sva se ves čas potepanja nahajala v evropski uniji. Hura za mobilno telefonijo kot doma in evre!

Če je bila izbira destinacije enostavna, pot tja to zagotovo ni bila. Na dan odhoda je zima pokazala svoje zobe in pobelila celotno Evropo. Posledično sva se uštela že pri odhodu iz Ljubljane in zaradi snežnih razmer na Brnik prispela skoraj prepozno. To ni bila težava, saj je tudi letalo zamujalo pri odhodu v Pariz, kjer sva imela po voznem redu dobre štiri ure za transfer med letališčema. Ta čas se je, ko sva stopila na terminal v Parizu, zmanjšal na manj kot 3 ure, nato pa naju je presenetila še informacija, da javni prevoz ne deluje in da je edina možnost taksi. Pričakovala sva neskončne prometne zastoje in zaprte ceste, taksi pa je peljal brez težav in naju odložil na terminalu na letališču Orly lažja za 60 EUR, a slabi dve uri pred odhodom letala na Martinik. Taksi vreden vsakega centa!

Na težave sva hitro pozabila, ko sva okrog petih popoldne po 8 urnem letu prispela na otok, kjer naju je pozdravilo bujno zelenje in prijetni sončni žarki. Resnično ni boljšega občutka kot prihod iz ledeno-sneženega kaosa na tople poletne temperature! Na letališču sva prevzela še najeti avto, mali Peugeot 208 in se po glavni cesti odpeljala do najinega prvega apartmaja v vasici Anse-a-l’Ane na jugozahodni strani otoka. Gneča na cesti je bila precejšna, tako da sva prispela na cilj v trdi temi, v apartmajčku pa naju je čakala pijača dobrodošlice, ti-punch (lokalni rum z limeto in sladkorjem), katerega sva z veseljem spila pred zasluženim počitkom.

Anse-a-l’Ane in Les Trois-Îlets

V četrtek sva se zbudila v čudovito sončno jutro in zaradi praznih trebuščkov se takoj odpravila do približno 400 m oddaljene obale, kjer se na peščeni plaži nahajajo lokalčki. V enem sva si privoščila sendviče s kavo – postrežba je bila otoško počasna, sendviči velikanski – konkretno polnjena francoska bageta. Ko je kofein prijel, sva se sprehodila skozi vasico in si ogledala še preostale lokalčke na plaži, založenost lokalne trgovine (ponudba ruma je bila presenetljiva) in tipično francosko pekarno s slastno izbiro kruha ter peciva, pred katero je bila ponavadi vedno vrsta. Za življenje bo dobro poskrbljeno! Kupljene dobrote sva hitro odnesla do apartmaja in se vrnila nazaj na plažo, kjer sva uživala v toplem morju in naravni senčki pod palmami. Haha, v Sloveniji pa mraz in sneg! Predolgo časa na miru seveda ne zmoreva, zato sva se popoldne odpeljala do bližnjega mesteca Pointe du Bout, kjer sva se sprehodila mimo trgovinic do polotočka z razvalinami vojaške utrdbe in nazaj mimo peščenih plažic in hotelov. Večerjo sva si privoščila kar v eni izmed restavracij v najini vasici, kjer sva uživala v morski hrani: accras de morue (ocvrte kroglice iz polenovke), sveža riba na žaru s pireji iz različnih vrst krompirja in hobotnica v omaki. Na poti domov sva si, po priporočilu najine gostiteljice, ogledala še karnevalsko vajo lokalne skupine in uživala v ti punchu in plesnih ritmih.

Muzej suženjstva

V petek sva se odpeljala do bližnjega muzeja sužnjev, La Savane des Esclaves. Martinik je bil od kolonizacije naprej usmerjen v pridelovanje sladkornega trsa, na čemur je bilo osnovano lokalno gospodarstvo. Posledično so iz Afrike uvozili veliko število prebivalstva, ki je bilo prisiljeno v suženjsko delo na plantažah. Muzej suženjstva je rekonstrukcija plantažne vasice, kjer so živeli sužnji in prikazuje življenje iz časov plantaž. Zgodovina je skozi muzejski del predstavljena zgolj s tablami v francoščini, za tuje obiskovalce pa imajo natisnjene angleške prevode, katere dobiš naprintane v plastični mapi (hecno). Najbolj impresivno pa je dejstvo, da je bil glavni pobudnik in kreator za izgradnjo muzeja gospod Gilbert Larose, ki je tudi sam potomec sužnjev. Avtentičnost je vidna skozi izdelane hišice, rastline in prikazom vsakodnevnega življenja po pričevanju njegovih starih staršev. Projekt pa je bil financiran zgolj iz prostovoljnih prispevkov (EU ni bila navdušena za tovrsten projekt). Trenutno se financira tudi iz vstopnine in še naprej širi z dodatno vsebino.

Najin naslednji postanek je bil muzej sladkornega trsa, kjer je predstavljena zgodovina otoka od kolonizacije naprej ter postopki predelave sladkornega trsa v sladkor in rum. Vsa ta zgodovina in znanost naju je seveda zlakotila in (po priporočilu) sva se odpeljala nazaj v najino vasico, kjer sva si v gostilnici na plaži privoščila odlično kosilo: tuno v sezamu in mečarico na žaru. Pozno popoldne sva se odpeljala še do L’anse Noire, malo plažo iz črne mivke v majhnem gozdnatem zalivčku nedaleč od najine vasica. Ena izmed prijetnejših plaž na otoku z mirnim in toplim morjem!

Roadtrip po južnem delu otoka

Sobota je bil dan za ogled južnega dela otoka. Po zajtrku s svežim kruhkom iz pekarne sva odrinila proti jugu in se peljala po čudoviti ovinkasti cesti skozi goste visoke gozdove, dokler se na jugovzhodnem robu otoka ni odprl pogled proti morju in na veličastno skalo sredi morja po imenu Le Diamant. Poleg svoje veličine in oblike, ki spominja na velik diamant, je znana tudi po zgodovini: med kolonialnimi časi so se na njej utrdili Angleži in onemogočali Francozom dostop do otoka. Vojaško ne preveč uspešni Francozi so se zagate rešili tako, da so po morju z morskimi tokovi proti otoku poslali sode ruma in počakali, da so se žejni angleški vojaki napili, nato pa brez težav zavzeli otok. Na obali pred skalo se nahaja plaža, ki je ena izmed lepših in večjih na otoku z rumenim peskom in dolžino več kot 2 km. V istoimenski vasici pa sva se ustavila še na tržnici, kjer sva nakupila sveže domače mange in avokade. Od obale sva se nato začasno poslovila in se zapeljala do naravnega parka Foret de Montravail. Sprehod po tropskem gozdu med mogočnimi drevesi je bil zaradi blata na gozdni potki omejen na večjo asfaltno cesto, vendar sva vseeno uživala pod krošnjami visokih dreves in se smejala majhnim kopenskim rakovicam, ki so nama pogosto prečkale pot. Iz hribovitega dela otoka sva nato nadaljevala pot proti jugovzhodu. Otok je počasi postajal vedno bolj ravninski, bujno rastje pa je nadomestilo nižje redkejše grmičevje, kar je posledica bolj suhega podnebja. Pri kraju Le Marin (ki je zaradi zaprtega zaliva meka za pomorce) sva obtičala v pravem prometnem zastoju. Na srečo ni trajalo dolgo in kmalu sva bila na najinem dnevnem cilju, na plaži Les Salines na skrajnem južnem delu otoka. Res čudovita plaža z zlato rumeno mivko, obalo z naravno senco iz palm in preprostimi lokalčki v gozdičku za plažo, kjer sva si privoščila tudi okusno morsko kosilo. Na plaži sva uživala praktično do sončnega zahoda, pred odhodom domov pa sva se sprehodila še čez bližnji slani zatok, pravi raj za ptice in rake, ki veselo kopljejo luknje v blato. Domov sva se vrnila v trdi temi.

Plantaža sladkornega trsa in premik na vzhod

V nedeljo sva si vzela več časa za uživanje na domači plaži, za kosilo pa sva si privoščila kar svinjska rebrca in piščančje bedro, pečeno na začasno postavljenem žaru v središču vasice. Domačini redno vrtijo meso na žaru, zase ali za prodajo, in tako je vožnja po otoku dostikrat polna čudovitih mesnih vonjav. In tako se jim, ko sva šla mimo, tudi midva nisva mogla upreti. Meso je bilo fantastično spečeno, postreženo skupaj s kreolsko omako (iz sveže zelene, paradižnika, čebule in paprike), za zraven pa sva si pripravila še guacamole, vse pa do konca pomazala s francosko štručko. Težko bi rekla kaj je bilo bolje. Vsa sita sva popoldne ponovno obiskala plažo L’anse Noire, le da sva tokrat s seboj vzela masko in plavutke in si ogledala še podmorski svet. Najbolj navdušena sva bila, ko je mimo naju elegantno priplavala želva, res prijetno presenečenje.

Ponedeljkovo dopoldne sva preživela bolj ali manj v apartmaju zaradi Bojanovega vnetja oči (zelo pogosta bolezen v tem delu sveta). Zdravnik je prišel kar na dom in napisal recept za kapljice, ki so na srečo hitro pomagale v roku nekaj dni. Zvečer sva se odpravila še po nakupih v prvo večje mesto, Rivière-Salée, a namesto na odprte trgovine, naletela na pustni karneval. Nakupovati sva morala v mali trgovinici v najini vasi, pustni karneval pa sva si ogledala tudi v torek v glavnem mestu. Več o pustovanju si lahko preberete na spodnjem linku:

Pustovanje na Martiniku

V sredo sva zapustila Anse-a-l’Ane in se odpravila proti vzhodnemu delu otoka, kjer sva imela rezervirano drugo prenočišče. Blizu muzeja sladkornega trsa sva se ustavila še v Le Vilage de la Poterie, vasici s trgovinicami z lokalnimi obrtniškimi izdelki in tovarnico keramike, kjer sva nakupila nekaj spominkov za domov. Z avtom sva nato prečkala cel otok in se na vzhodni obali na kosilu ustavila pri kraju Le François, nato pa se odpeljala do plantaže Clement, obnovljenega posestva za pridelavo sladkorja in ruma. Clement je eden izmed največjih pridelovalcev ruma na otoku, posestvo pa obsega staro kolonialno gospodarjevo hišo, park z bogatim naborom eksotičnih dreves in rastlin, umetniške inštalacije, restavrirane parne stroje za obdelavo sladkornega trsa in naprave za proizvodnjo ruma ter skladovnice sodov staranega ruma. Pomembnost posestva kaže tudi dejstvo, da sta se tu v 90-tih letih prejšnega stoletja na uradnem obisku srečala ameriški in francoski predsednik (George Bush st. in Francois Mitterrand). Že tako navdušena nad obiskom sva pristala še v kleti, kjer sva imela vključeno degustacijo. Za razliko od ruma, na katerega smo vajeni pri nas (npr. Havana ali Bacari, ne potičar!), tu rum ne proizvajajo iz melase, ampak iz destilacije samega sladkornega trsa in je posledično mnogo bolj aromatičen. Degustacijo sva seveda zapustila s polnimi vrečami steklenic… Sledila je samo še vožnja do najinega apartmaja na polotoku Caravelle. Našla sva ga v uličici za cerkvijo v obliki skednja. Sprejela naju je prijazna starejša gospa, ki ni govorila niti besedice angleško. S komunikacijo začuda ni bilo težav, najin apartma pa je bil velik s kuhinjo na prostem v vrtu med drevesi, le 300 m stran od plaže.

Polotok Caravelle

Vasica Tartane, kjer sva imela apartma, je tako kot skoraj vsaka ostala imela tipično francosko pekarno z veliko izbiro kruhov in peciva in kot v Anse-a-l’Ane, je tudi tu v četrtek zjutraj bila seveda gneča. Da, svež kruhek za zajtrk je kot kaže kar splošno pravilo. Ta dan sva si nameravala ogledat polotok Caravelle, kjer sva imela apartma. Je redko poseljen z dvema vasicama in večjim naravnim parkom ter razvalinami posestva, kjer so v 17. in 18. stoletju pridelovali sladkorni trs, kavo in tobak. Prvi postanek sva naredila v sosednji vasici s čudovito plažo Anse l’etang, a sva kmalu nadaljevala naprej proti naravnemu parku, kjer sva parkirala avto in se peš odpravila proti razvalinam Château Dubuc. Na vhodu sva dobila avdio vodič, ki nama je pomagali razložiti delovanje plantaže izpred 300 let. Podobno, kot pri Clemont, je tudi tu na vrhu hriba stala gospodarjeva hiša z razgledom po celotnem posestvu, pod njo so bile stavbe, kjer so stiskali sladkorni trs in ga destilirali, še nižje so bila skladišča, ob vodi pa preprosto pristanišče za tovorne ladje, ki so pridelke (sladkor, rum, tobak, kava) vozile v Evropo. Tu sva prvič opazila tudi drevo manchineel, od katerega je Bojan dobil hudo alergično reakcijo na roki: drevo ima izredno strupeno smolo, katero izloča na listih in dovolj je stik s kapljico tekočine za zelo neprijetne posledice. Na Martiniku so vsa drevesa označena z rdečim obročem na deblu, ni jih malo, opazila sva jih šele tu… Ker je vročina res pripekala, sva daljši sprehod po polotoku raje spustila (vzhodni del je zaprt za promet) in šla v raziskovanje okolice kar iz klimatiziranega avta. Plaž žal nisva našla, saj je južno od polotoka obala prepredena z mangrovami in je dostop do morja precej otežen, severno od polotoka pa zaradi atlantskega oceana in konstantnega vetra in valov ni primerno za kopanje. Na kosilu sva se ustavila v kraju La Trinité v mali lokalni menzi, kjer nama je zgovorna prijazna starejša lastnica postregla še tisto malo  kar jim je ostalo od kosila – vpliv Francije in po drugi uri popoldne se kosila zaključijo, gostilne pa ob treh že zaprejo. Restavracija je bila miniaturna in 100% lokalna, v njej je za sosednjo mizo kosil policaj, na drugi strani pa starejša domačinka. Hrana pa seveda spet zelo okusna in zelo poceni. Dan sva zaključila s kopanjem kar na plaži pri najinem apartmaju.

Na sever!

Najina lokacija je bila odlična za raziskovanje vzhodnega in severnega dela otoka, kar sva pridno izkoristila že v petek, ko sva se odpravila proti severu do skrajno severne točke otoka v Grand’Rivière. Cesta se vije ob strmi obali mimo vasic in redkih plaž s temno mivko in visokimi valovi. Bolj ko greš proti severu, manj je poseljeno in bolj je gorato ter poraščeno. Tudi turistične ponudbe je mnogo manj zaradi neprijazne obale in posledično se to pozna tudi na slabše vzdrževanih hišah in cestah. Vseeno ta del otoka navduši z gostim rastjem, strmimi soteskami in številnimi rečicami. Tudi spust po ozki cesti do Grand’Rivière je navdušil s čudovitim razgledom nad vasico in naprej proti Dominiki. V sami vasici sva se na kratko ustavila na sadnem soku, nato pa se odpravila nazaj v Tartane, kjer sva uživala v malici na plaži in na večerji v enem izmed lokalov v vasici.

V soboto sva si privoščila še zadnje uživanje na plaži, saj sva se v nedeljo namenila ogledati še severovzhodni del otoka. Odrinila sva že zjutraj in se namesto po glavni cesti odpravila prečno čez otok po stranski cestici čez hribe – in ni nama bilo žal. Po dolgem vzponu je cestica zavila v gozd podoben oblačnemu gozdu na Kostariki z meglicami, visoko vlažnostjo in samim zelenjem. Kar žal nama je bilo, ko sva zavila nazaj na glavno cesto in se iz goratega predela začela spuščati nazaj proti obali, saj so bili gozdovi mimo katerih sva se vozila, očarljivo pravljični. Naslednja destinacija je bila nedaleč stran – Jardin de Balata, umetniški botanični vrt, ki ga je leta 1982 je ustanovil hortikulturist Jean-Philippe Thoze z namenom ustvariti rajski vrt na zemlji. Že izbira lokacije na pobočju doline med strmimi, z gozdom poraščenimi hribi, je atraktivna, sam vrt pa ima še veliko izbiro eksotičnih rastlin iz celega sveta. Umestitev v sicer majhen prostor je izjemna, saj s pomočjo neravnega terena in rastlin vrt razdeli na manjše tematske dele. V vrtu sva preživela dve uri in bi se zamudila še dlje časa, če ne bi bil prepoln ljudi. A vseeno naju je sprehod napolnil s svežo energijo.

Po obisku botaničnega vrta sva z avtom obvozila glavno mesto in nadaljevala naprej proti severu po zahodni, karibski obali otoka. V kraju Le Carbet sva se ustavila na okusnem kosilu, kopanje pa nama žal ni bilo usojeno, saj je ravno takrat deževalo. Sva pa skočila v vodo na čudoviti plaži s črno mivko malo pred Saint-Pierrom, bivšim glavnim mestom otoka. Zakaj bivšim? Do leta 1902 je bilo mesto med najbolj razvitimi v Karibih, vključno s tramvajem in skoraj 30000 prebivalci, a je žal izbruh vulkana Pelée mesto popolnoma izbrisal, dogodek pa sta preživela le dva človeka. Po tem se mesto ni nikoli več obnovilo in še danes ne ponuja kaj veliko. Nekaj trgovinic, pekarn in gostiln, čemur botruje tudi dejstvo, da so tu cene nepremičnin najnižje na otoku, saj se v bližnji prihodnosti pričakuje nov izbruh vulkana. Do vulkana sva se zapeljala tudi midva, no vsaj do najvišje točke, do kamor se lahko zapelješ z avtom, vendar naprej peš nisva šla zaradi oblačne kape, ki jo je imel ta dan. Tako nama je ostala samo pot nazaj v Tartane: ponovno sva prečkala otok in se po vzhodni obali vrnila domov.

Glavno mesto in vrnitev domov

Ponedeljek sva izkoristila še za obisk glavnega mesta Fort-de-France z avtom, kljub opozorilom (predvsem ameriških) turističnih vodičev. Izkazalo se je da vožnja po prestolnici ni nič bolj adrenalinska kot v Ljubljani, parkirnih mest pa je bilo tudi v strogem centru za najin mali Peugeot 208 dovolj. Glavni razlog obiska je bila mestna tržnica, saj sva pričakovala večjo izbiro sadja in nižje cene. Cene so bile enake kot povsod, izbira tudi, naju je pa pozitivno presenetila restavracija na tržnici z nižjimi cenami in izredno okusnim kosilom. Pozno popoldne sva se z 8 kg avokadov in mangov v osebni prtljagi vkrcala na letalo proti Evropi. Martiniški avokadi so vsaj dvakrat večji kot največji avokadi, ki jih dobiš pri nas. So izredno sladki in čvrsti, in malenkost bolj okrogle oblike. In ker je Martinik v EU, sva jih brez kakršnih koli carinskih omejitev pripeljala v Slovenijo in v njih uživala še tri tedne po vrnitvi! Naslednjič bova napolnila oba nahrbtnika. Kombinacija Karibov in Francije se je nedvomno izkazala za zmagovalno. Čudovita geografska lega in okusna hrana naredi počitnikovanje tu prijetno, praktično (euri in telefonija) in domače. V prihodnosti planirava še več takih obiskov, kot so recimo Guadeloupe in Reunion v Indijskem oceanu.