S šotorom na Korziko

Korzika, sredozemski otok s čudovitimi plažami, francosko kulinariko in razgibano pokrajino. Dolgo časa je bila na najinem seznamu najljubših neobiskanih destinacij. Če dodamo še ljubezen do kampiranja, bi to moral biti sanjski dopust! A dejstvo, da smo se v začetku poletja selili in da smo imeli popolnoma novo in nepreizkušeno opremo za kampiranje ter dve mali punci, ki nista še nikoli kampirali, je mogoče za najin okus celo preveč začinilo to potovanje.

Našo pot proti Korziki smo začeli dan prej, in sicer v petek, 15. avgusta, ko smo se malo pred osmo odpeljali iz Ljubljane proti Italiji. Za poletne razmere je bilo že kar pozno glede gneče na cesti, a mudilo se nam ni, saj smo imeli trajekt šele naslednji dan. Pri Postojni smo naredili že prvi postanek, obvezna hrana in igrala. Po zajtrku smo brez težav na cesti nadaljevali pot čez mejo v Italijo in se po dobrih dveh urah vožnje ponovno ustavili pri Ochiobellu na prvem postanku za poljnenje. Otroško igrišče poleg polnilnic je pomenilo, da je bil postanek daljši od načrtovanega. Naslednji postanek je bil čez uro in pol pri Firencah, kjer pa smo polnjenje združili skupaj s kosilom. Prenočišče smo imeli rezervirano še v slabo uro vožnje oddaljeni vasici blizu mesteca Vinci. Penzion je bil v prijetni hiši v tipičnem toskanskem slogu, soba je bila čista, gostitelji zelo prijazni, skupna terasa pa je imela čudovit razgled na okoliško pokrajino. Pozno popoldne smo se odpravili še na ogled Vincija, čudovitega starega mesteca, kjer smo si privoščili tudi lahko večerjo. Muzej Leonarda da Vincija smo tokrat spustili in si ga prihranili za naslednjič. Toskana je res čudovita in zagotovo bo to ena izmed naših naslednjih potovanj.

V soboto smo bili pokonci že ob sedmih saj smo imeli ob 11:45 v Piombinu trajekt za na Korziko, v pristanišče je potrebno biti uro prej, do Piombina pa je bilo še slabi dve uri vožnje. V penzionu smo pojedli zajtrk in malo čez osem že sedeli v avtu na cesti proti jugu. Gneče na cesti ni bilo in v pristanišče smo prispeli več kot uro pred plovbo. Temperature so bile visoke tudi za poletje, a na srečo v klimatiziranem avtu ni bila težava počakati na odhod, punci pa sta se kratkočasili z risankami. Vkrcanje je bilo po voznem redu, plovba je bila brez valov, na trajektu pa je bilo kljub velikosti težko dobiti proste sedeže. Slabe štiri ure plovbe je minilo relativno hitro, saj smo se večino časa zadrževali v notranji otroški igralnici, nato smo si privoščili še kosilo (v nič kaj okusni menzi). Ob treh popoldne smo točno po voznem redu pristali v Bastii in kmalu po ozkih in ovinkastih cestah vijugali v hrib, čez prelaz in navzdol proti kraju Patrimonio, kjer smo imeli rezerviran kamp za prvi del naših počitnic na Korziki. V kamp smo prispeli malo čez četrto uro, si našli čudovito senčno parcelo in bili hitro na delu s postavljanjem šotora. Glede na dejstvo, da nisva kampirala že 5 let, da je bila večina opreme za kampiranje, vključno s šotorom, popolnoma nova in da sta dva majhna otroka neprestano tekala naokoli, si lahko štejeva za uspeh, da je po dobri uri in pol šotor stal, postelje so bile napihnjene, stoli in miza pa pripravljeni za posedanje v senčki. In vse to še pri dobrih tridesetih stopinjah v senci brez vetra. Tako je bil pričakovan naslednji korak sprehod do plaže in zasluženo kopanje v morju. Plaža sicer ni bila tipična korziška peščena, temveč iz zaobljenega kamenja različnih velikosti, kar je bilo malo težavno za vstopati v morje, a ker ni bilo valov, temperatura morja pa relativno visoka, nas to sploh ni motilo. Konec koncev smo si Korziko izbrali zaradi lepega morja in nismo bili razočarani. Po kopanju smo si v restavraciji v kampu naročili pice in jih pojedli kar pred šotorom, saj je bila restavracija polno zasedena. Spanje v novem šotoru sploh ni bila težava in punci sta zadovoljni skupaj zaspali v svoji spalnici, midva pa utrujena kmalu za njima. Naslednje dva dni smo večinoma uživali na plaži, si privoščili večerjo v restavraciji v kampu (burger, pica in odlične sladice) in se založili s hrano z obiskom večje trgovine na drugi strani otoka.

Ajaccio

Za udobno bivanje v kampu nam je manjkala še kuhinjska omara, kamor bi shranili hrano in posodo ter postavili indukcijsko kuhališče. Še pred obiskom Korzike sva vedela, da sta na otoku dve trgovini Decathlon, a žal je bila ena v jugovzhodnem Ajacciu in druga v južnem Porto Vecchiu, približno tri ure vožnje v eno smer. Tako smo se v torek odločili za dnevni izlet v Ajaccio, rojstni kraj Napoleona Bonaparteja. Po zajtrku smo sedli v avto in zavili proti Saint Florent-u, turističnem kraju nedaleč od našega kampa, kjer smo obtičali v prometnem zastoju. Poleti na Korziki gre vožnja počasi, ali je gneča skozi mesteca in vasi, ali pa so ceste tako ovinkaste, da je povprečna hitrost 30 km/h ali celo manj. In taka je bila tudi cesta od Saint Florenta naprej do glavne ceste v notranjosti otoka, ki povezuje večja mesta. Eno uro ostrih ovinkov skozi makijo je bilo več kot preveč in prav veselili smo se bolj ravne ceste v notranjosti. Ta nas je nato peljala mimo mesta Corte, največjega mesta v notranjosti, znanega po boju za korziško neodvisnost in z edino univerzo na otoku in naprej mimo slikovitih mestec Venaco in Vivario ter čez prelaz Vizzavona, kjer se je odprl razgled proti Ajacciu. Vožnje do nakupovalnega središča v predmestju ni bilo več veliko, polnjenje avta pa smo združili s kosilom v nezapomnljivi tajski restavraciji. Po kosilu smo v Decathlonu kupili željeno kuhinjsko omarico in se nato odpeljali v center Ajaccija, kjer smo parkirali v središču mesta poleg peš cone. Ajaccio je administrativna prestolnica Korzike in tudi njeno največje mesto. Sprehod po ulicah v središču mesta da občutek mest Azurne obale, kar ni naključje, saj je mesto v 19. stoletju postalo zimsko počitniško središče za bogataše. Največja atrakcija v mestu je seveda Napoleonova rojstna hiša, katere pa nismo obiskali, saj smo si raje privoščili odličen domač sladoled. Sprehodili smo se še do bivše vojaške utrdbe na rtu, ki jo danes uporabljajo kot kulturno umetniško središče. Pred odhodom nazaj, smo si v pekarni kupili še rogljičke, katere smo pomalicali kar ob postanku na prelazu Vizzavona. V kamp smo se vrnili že v temi, vožnja nazaj s tremi urami ni bila nič krajša.

Park de Saleccia

V sredo se je vreme rahlo poslabšalo, a je bilo kljub temu dovolj toplo za kopanje v morju. Le kosilo smo morali pojesti v šotoru, saj se je ravno takrat ulil dež. Šotor se je izkazal za dovolj prostornega, da smo si v srednjem prostorju postavili jedilno mizo. Četrtek je bil ponovno dan za izlet, tokrat proti jugozahodu v Park de Saleccia, botanični park v bližini mesta L’Île-Rousse. Vožnje je bilo uro in pol, od tega eno uro po ovinkasti cesti mimo Saint Florenta skozi makijo. V park smo prispeli malo čez dvanajsto uro, ravno ob času za kosilo. Še dobro, da imajo v parku restavracijo! Kosilo je bilo okusno, otroci so dobili sladice, midva pa kavo in okrepčani smo lahko začeli z obiskom parka. Odprt leta 2005, je družinski projekt z namenom vzgajanja predvsem korziških mediteranskih rastlin, ki se razprostira na 7 hektarjih površin. Sprehod po parku nam je vzel dobro uro, otroka sta se zabavala z iskanjem rastlin iz seznama, katerega so nam dali ob vstopu, midva pa sva uživala ob čudovitih rastlinah in lepih razgledih. Ogled parka smo zaključili še na otroškem igrišču, saj se igralom ni mogoče več izogniti. Pred vrnitvijo v kamp, smo se ustavili še na kopanju na plaži di Lozari, čudoviti peščeni plaži v velikem zalivu s turkiznim morjem, a ta dan je bil žal oblačen in vetroven, tako da nam kopanje niti ni prijalo. Preostala je še dolga vožnja nazaj po ovinkasti cesti skozi makijo. Vsaj otrokoma med vožnjo ni bilo slabo.

Cap Corse

Petek je bil sončen, a vetroven. Posledično so bili valovi v morju pred kampom visoki in kopanje za majhne otroke težje. Kljub temu, smo dan preživeli v kampu in na plaži. Sladoled in vaflji iz kombija na plaži so bili odlični, otroška igrala v kampu pa tudi dobro obiskana. V soboto je bil dan za izlet in tokrat smo izbrali krožno pot po severnem rtu Korzike imenovanem Cap Corse. Naš kamp se je nahajal na jugozahodnem delu rta, tako da je bil idealno izhodišče za krožno pot, dolgo približno 120 km. Odločili smo se za obratno smer urinega kazalca in se najprej mimo Patrimonia dvignili na prelaz in se spustili do Bastie, nato pa brez postanka nadaljevali proti severu po prijetni obalni cesti mimo številnih vasic in plaž. V mestecu Erbalunga smo naredili prvi postanek, saj je bil že čas za kosilo. Izbrali smo eno izmed številnih restavracij na glavnem trgu in si prvič privoščili korziško hrano. Civet de sanglier je v vinu kuhano meso divjega prašiča s korenjem in začimbami postreženo s testeninami. Otrokoma je mnogo bolj teknil kot njun pečen piščanec s pire krompirjem (tudi odličen). Po sladici (obvezni) in kavici smo naredili še sprehod po mestu in si ogledali genovski stolp v mestu. Na otoku jih je 67, zgrajeni so bili v 16. stoletju kot obramba pred gusarji, danes pa dajejo korziški pokrajini svoj edinstven pečat. Po ogledu mesteca smo nadaljevali z avtom naprej proti severu. Počasna ovinkasta vožnja je bila idealna za spanec, tako da so nadaljnji postanki odpadli, a nič zato, že same vožnje po krožni poti je bilo za več kot 3 ure. Pri mestecu Macinaggio se je obalna cesta končala in zavila v hribovje proti zahodu. In če je bila vzhodna stran rta dokaj položna z mesteci ob obali, je zahodna stran strma in gozdnata, redke vasice pa se nahajajo sredi strmine daleč nad morjem. Na kopanju smo se ustavili na plaži d’Alba, plaži iz črnega okroglega proda, kjer naj bi bil naravno prisoten tudi azbest. Ob oblačnem in vetrovnem vremenu je bila plaža prijetno topla, morje pa neverjetno temne modre barve, oboje zahvaljujoč temni barvi kamenčkov. Naslednji postanek je bila vasica Nonza, ena izmed najlepših in najstarejših vasic na otoku (ustanovljena že leta 1109). Na hitro smo skočili v cerkev sv. Julije, zlezli na hribček nad vasico, kjer smo uživali v čudovitem razgledu, obisk pa zaključili z odličnim domačim sladoledom. Do kampa je bilo nato samo še 20 minut vožnje po ozki in zelo ovinkasti cesti.