Melbourne in Victoria

Pravzaprav se je v Melbournu vse začelo. Tu sva prvič* stopila na tla rdeče celine in jo po slabem mesecu tudi zapustila. Metropola, ki je po vseh ocenah visoko po kvaliteti življenja, se razteza na področju (kar) pol Slovenije in nudi dom 5 milijonov ljudem. Kljub velikosti ni ne natlačena niti hitrega tempa, vse se odvija s hipstersko brezkrbnostjo in avstralsko prijaznostjo. Zaradi kulturnega miksa in močnega vpliva Azije, pa je raj za vse (nas) kulinarične navdušence. Ne samo mesto samo, tudi celotna Victoria je slikovita pokrajina, pred stoletjem znana po zlatokopski mrzlici, sedaj pa bolj po vinotekah in čudovitih surferskih plažah ter seveda Great Ocean road.

Četrtek, 11. 4. 2019

Pot proti Avstraliji se je sicer začela že v torek popoldne s prvim letom iz Trsta do Münchna in je s prestopanjem v Singapurju trajala več kot 30 ur. Potovanje je bilo udobno in je potekalo brez zamud in po pristanku na letališču v Melbourneu sva še pred sedmo zjutraj vstopila v Avstralijo. Prevzem najetega avtomobila je bil šele ob sedmih, tako da sva si na letališkem terminalu privoščila še kavico, nato pa poklicala prevoz do oddaljene lokacije, kjer naju je čakal avtomobil. Sonce je ravno vzhajalo in kazalo je na sončen jesenski dan. Avto sva hitro prevzela in bila kmalu na cesti proti severu do prvega postanka tega dneva: naravni park Hanging Rock. Ob devetih sva prispela do vhoda in parkirala avto na popolnoma praznem parkirišču – bila sva prva obiskovalca tega dne. Hanging Rock je vulkanski osamelec, katerega je že dobro načela erozija in ustvarila zanimive skalnate skulpture, mimo katerih se enostavno sprehodiš po urejenih poteh, ki vodijo do samega vrha. Med skalami in redkim evkaliptusovim gozdom naju je presenetil še tradicionalni avstralski prebivalec kenguru, na vrhu pa sva občudovala razgled po nizki gozdnato travnati pokrajini. Po sestopu sva si v turistični trgovinici privoščila okusen avstralski sladoled (z makadamijo, kakopak), nato pa z avtom odrinila naprej proti severu na ogled zlatokopskih mest. V sredini 19. stoletja so na tem območju odkrili zlato, posledica česar je bila prava zlatokopska mrzlica, ki je trajala skoraj 20 let, več zlata so v tistih časih izkopali le v Kaliforniji. V Victoriji se je v teh časih število prebivalstva povečalo za sedemkrat, Melbourne pa se je posledično razvil v finančno prestolnico Avstralije. Obiskala sva mesteca Kyneton, Castlemaine in Maldon, kjer sva si privoščila tudi kosilo v majhnem domačnem bistroju. Mesteca so majhna s simpatičnimi glavnimi ulicami s hišami iz devetnajstega stoletja, ki spominjajo na arhitekturo ameriškega divjega zahoda. Razen občasne starinarnice neke turistične ponudbe ni, delujejo pa tudi zaspano in umirjeno z velikim deležem upokojenega prebivalstva. Na splošno je avstralsko podeželje daleč od multikulturnosti in mestnega vrveža obalnih metropol. Ob treh sva se odpravila nazaj proti Melbournu, saj sva ob štirih imela dogovorjen prevzem apartmaja za naslednje tri dni. Jet lag je naredil svoje in uro dolga vožnja po ravni in ne preveč prometni štiripasovnici je bila prava muka. Na srečo se je promet zgostil in je vožnja postala bolj dinamična, tako da sva brez težav prispela v sosesko Northcote, kjer sva ob glavni ulici imela apartma v novejšem bloku. Melbourne se razteza na površini skoraj 10.000 km² (pol Slovenije) in je sestavljen iz številnih sosesk, od katerih ima vsaka svojo identiteto in šarm. In tudi Northcote je bil simpatičen in živahen z dobro izbiro zanimivih lokalčkov in restavracij ter večinoma majhnih trgovinic. Na večerjo sva se sicer odpeljala v manj kot 10 kilometrov oddaljeno sosesko South Yarra, kjer sva imela rezervirano mizo v restavraciji Matilda 159 Domain. Avstralci si radi privoščijo večerjo zunaj, kar pomeni da je boljše restavracije potrebno rezervirati dneve ali celo tedne v naprej. Po skoraj uri vožnje (promet je res obupen v mestu) in iskanju parkirišča (znaki za parkiranje so zelo nerazumljivi), sva z manjšo zamudo prispela in si privoščila res okusno večerjo ob pitju lokalnega vina. Po večerji nama je preostala le še vrnitev nazaj v apartma in zaslužen počitek.

Petek, 12. 4. 2019

Petek je bil dan za Great Ocean Road, najbolj znano obalno cesto v Avstraliji in tudi en izmed razlogov, da sva izbrala Melbourne za najin prvi obisk Avstralije. Vstala sva ob sončnem vzhodu (okrog sedmih), si privoščila hitri zajtrk, nato pa kar skočila v avto, da bi čimprej zapustila prometni Melbourne. V jutranji konici neke hude gneče ni bilo in hitro sva se pripeljala do avtoceste, kjer je bil promet normalno tekoč. Nato sva dobro uro potrebovala do Geelonga, kjer sva zapustila avtocesto in po regionalni cesti nadaljevala na jug do obalnega kraja Torquay, kjer se uradno začne Great Ocean Road. Torquay je zaradi velikih peščenih plaž in valov znan kot središče surfanja: na sosednji plaži Bells Beach že od šestdesetih let prirejajo tekmovanja v surfanju, mesto pa je tudi središče svetovno znanih surfarskih znamk Rip Curl in Quiksilver. Za kratek čas sva se ustavila na mestni plaži, se sprehodila po rjavi mivki, preverila temperaturo morja (mrzla!), nato pa se kar z avtom odpeljala do bližnjega lokalčka z mizami na travi, kjer sva spila avstralsko kavo flat white (espresso s tanko plastjo spenjenega mleka, podobno naši kavi z mlekom) in si privoščila kolač. Naslednji postanek je bil že prej omenjeni Bells Beach, kjer so ravno postavljali odre za surfarsko tekmovanje, v morju pa je bilo več skupin surfarjev, ki so lovili primerne valove. Surfanje je res nacionalni šport v Avstraliji, saj se ga lotevajo vsi, od mladih do starih. Nekaj časa sva opazovala vragolije na morju, nato pa nadaljevala naprej po obalni cesti. Vožnja po obalni cesti je bila res paša za oči, saj se cesta vije ob morju, obala pa je izmenično peščena ali pa skalnata z bolj ali manj visokimi klifi, na vsakih nekaj kilometrov pa je ob cesti še postajališče, kjer se lahko ustaviš in narediš nekaj fotografij. V mestecu Aireys Inlet sva se ustavila in se sprehodila ob morskem zatoku do plaže med klifi in si ogledala bel svetilnik, v turističnem mestecu Lorne pa sva se ustavila na kosilu v grški restavraciji. Naslednjih 50 km sva prevozila po čudoviti obalni cesti do Apollo Baya, kjer je cesta zavila v gozdnato notranjost. Tu sva se za kratek čas poslovila od Great Ocean Roada in zavila vstran do južnega rta Cape Otway, kjer stoji najstarejši avstralski svetilnik, ki je deloval od 1848 do 1994 leta. Lepo ohranjen bel svetilnik nad klifom je bil prava paša za oči in ni nama bilo žal za ta postanek. Na poti nazaj proti Great Ocean Roadu pa sva čisto po slučaju v evkaliptusovem gozdu videla koalo visoko v krošnji. Opazila je seveda ne bi, a je ob cesti bilo parkiranih nekaj avtomobilov, skupina ljudi pa je zrla nekam proti krošnjam dreves. Lahko se pohvaliva, da sva videla koalo v naravi, vendar bi s te razdalje težko opisala, kako dejansko koale zgledajo. Še dobro da sva si jih kasneje ogledala v živalskem vrtu. Do najinega končnega cilja tega dneva, naju je ločilo še dobrih 70 km, ki sva jih prevozila v poznem popoldanskem soncu mimo pašnikov in gozdov. Sonce je bilo že precej nizko, ko sva prispela do Dvanajstih apostolov, najbolj znane lokacije ob Great Ocean Roadu, kar je potrdila tudi ogromna množica ljudi v centru za obiskovalce. Klifnate otočke v morju sva si ogledala ravno ob sončnem zahodu – svetloba je bila popolna, fotografije pa tudi, s tem pa sva zaključila to dobrih 300 km dolgo pot in preostala nama je samo še vrnitev nazaj v Melbourne. Polovico 230 km dolge poti sva se vozila po notranjosti Victorije, po popolnoma praznih cestah sredi gozdov in pašnikov mimo zelo redkih vasic, a na srečo brez kakšnega bližnjega srečanja z lokalnim živalmi, sva se pozno ponoči vrnila v najin apartma.

Sobota, 13. 4. 2019

Zjutraj se nama tokrat ni mudilo in sva malo poležala v postelji, preden sva okrog devetih odrinila na zajtrk kar v lokal v pritličju najinega bloka. Moderen hipsterski lokal je imel v ponudbi veliko število zajtrkov in odločila sva se za popečene kruhke polnjene z raznimi dobrotami, poleg pa flat white kavico, ki je postala kar stalna izbira. Po zajtrku sva naredila še obhod po soseski in nakupila nekaj osnovnih potrebščin v bližnji trgovini, nato pa se odpravila do bližnje železniške postaje, da bi se z vlakom odpeljala v center mesta. Izkazalo se je, da vlaki ne vozijo, saj so popravljali progo, vendar to ni bila težava, saj je vozil nadomesten avtobus, table pa so dobro označile, kje je avtobusna postaja. Avtobus naju je nato dostavil do naslednje železniške postaje, kjer sva prestopila na vlak in se kmalu znašla v samem centru mesta, oziroma v soseski CBD (Central business district). Nizke stavbe preostalih Melbournskih sosesk so tu zamenjale visoke stolpnice, simpatične male trgovinice pa veliki butiki svetovno znanih znamk. Iz postaje sva zavila v nacionalno galerijo, kjer imajo brezplačno razstavo avstralske umetnosti od 18. stoletja do danes, iz galerije pa sva nato le prečkala glavno cesto in se sprehodila skozi ulico Hosier Lane, najbolj znano ulico z grafiti v mestu. Grafiti so na splošno zelo razširjeni po mestu in ponekod je mesto celo plačalo umetnikom za poslikave, kar se vidi tudi v nivoju poslikave, ki je daleč od navadnih napisov, česar smo vajeni pri nas. Po kosilu sva se sprehodila še skozi kitajsko četrt (oziroma azijsko), ki obstaja že od davnega leta 1850, ko je veliko število Kitajcev prišlo v Avstralijo kopat zlato. Danes je seveda velika turistična atrakcija predvsem zaradi značilne kičaste okrasitve ulic ter velikega števila azijskih restavracij. Nedaleč od kitajske četrti se nahaja tudi knjižnica države Viktorija, katera je zaradi impresivne notranjosti vredna kratkega obiska. Glavni mestni prevoz v mestu so tramvaji, ki so znotraj CBD zastonj, kar sva izkoristila tudi midva in se odpeljala do botaničnega vrta. Royal Botanic Gardens Victoria, kot se uradno imenuje, je bil ustanovljen že daljnega leta 1846 in se razteza na 38 hektarih površine. V lepem sončnem vremenu je bila čudovita izbira za popoldanski sprehod in posledično sva se v njem zadržala vse do sončnega zahoda. Za konec dneva nama je ostala še vožnja s tramvajem do najine soseske in večerja v ramen baru blizu najinega apartmaja, kjer sva nazdravila s kozarcem sakeja in si privoščila odličen ramen. Spat sva šla bolj zgodaj, saj sva morala naslednji dan vstati že pred sedmo uro zaradi jutranjega leta na Novo Zelandijo.

Petek, 3. 5. 2019

Iz vročega severa Avstralije sva v Melbourne priletela ravno ob sončnem zahodu in ponovno najela avto ter se odpeljala v sam center mesta, kjer sva imela v soseski CBD poleg glavne mestne tržnice rezervirano sobo v modernem hotelu. S parkiranjem ni bilo težav, avto sva pustila kar v javni parkirni hiši čez cesto (10 € na dan). Soba v hotelu je bila prostorna in udobna z veliko teraso in razgledom na ulico, za kar sva plačala približno 80 € na noč, ugodno glede na odlično lokacijo. Za preostanek dneva sva se odpravila še na večerjo kar v bližnjo špansko gostilnico s tapasi. Prijazno osebje prve generacije priseljencev z močnim španskim naglasom nama je postreglo avtentične španske prigrizke s sirom in pršutom, vse skupaj pa sva zalila s prijetnim rdečim vinom. Južni del Avstralije je zaradi mediteranskega podnebja vedno bil privlačen za izseljence iz Španije, Italije, Grčije in Balkana, kar se pozna po velikem številu mediteranskih trgovin in restavracij in tradiciji vinogradništva.

Sobota 4. 5. 2019

Jutro sva začela z obilnim zajtrkom v španski kavarni ob glavni tržnici. Popečen kruh z lososom in jajčna jed s chorizom sta bila tako obilna, da sva komaj pospravila še churrose s čokoladnim prelivo, kar sva naročila kot sladico. Dobri hrani se je res težko upreti, svežim churrosom (ocvrto testo podolgovate zvezdnate oblike posuto s cimetovim sladkorjem) pa še težje. Se vsaj nisva lačna sprehajala po tržnici Queen Victoria Market, ki je s svojimi 7 hektarji površine največja odprta tržnica na južni polobli. V ogromnih dvoranah prodajajo meso in ribe, sire in pečene dobrote, zunaj na odprtem delu pa sadje, zelenjavo in ostale izdelke tipične za tržnice. V sklopu tržnice deluje tudi veliko gostilnic in kioskov s hrano, kjer se dobi izdelke ogromnega števila svetovnih kuhinj, vključno z našo kranjsko klobaso! Na tržnici se tako najde nekaj za vsak okus, žal sva bila še vedno sita, domov pa zaradi carine kaj veliko tudi nisva mogla odnesti, tako da sva odšla praznih rok. Pred popoldnevom sva se sprehodila še do glavne nakupovalne ulice na ogled trgovin, popoldne pa se kar z avtom odpeljala do še ene zanimive mestne soseske, St. Kilde. Leži ob morju, ima veliko peščeno plažo in lunapark ter je znana po boemskem slogu. Parkirala sva poleg igrišča za ragbi, kjer je ravno potekala tekma med lokalnimi moštvi, in naredila daljši obhod, mimo lunaparka do plaže in nato nazaj po glavni ulici, kjer sva našla zanimivo pekarno. Štručka z orehi in kavica sta bila okusna popotnica za naprej do botaničnega vrta in nazaj do avta. Nekega boemskega vzdušja nisva opazila, razen nekaj starejših fotogeničnih hiš, čeprav je soseska umirjena in zelena. Kot kaže bolj primerna za življenje kot za turiste. Proti večeru sva se odpeljala nazaj do hotela, nato pa peš do najboljšega ramen bara v mestu, kjer sva na ulici na prosto mizo čakala malo več kot pol ure. Kar se je dobro izplačalo, ramen je bil res odličen in cenovno ugoden, dve skledi ramena, ena predjed in dve pijači naju je stalo je 30 €.

Nedelja, 5. 5. 2019

Najin zadnji dan v mestu. Zjutraj je deževalo, tako da sva si zajtrk privoščila kar v hotelski restavraciji. Presladka granola in dober muesli s sadjem ter muffin so potešili lakoto, flat white kava pa nama je dala dovolj energije za začetek dneva. Let nazaj sva imela sicer šele ob osmih zvečer, tako da naj bi imela dovolj časa za oglede, a se nama več kot v obisk nakupovalnih centrov ni dalo. Poiskala sva največjega v mestu in se z avtom odpeljala približno 45 min stran do Chadstone Shopping Centre. Nakupovalno središče je res ogromno, nabor trgovin pa sega od najbolj luksuznih evropskih znamk za oblačila do cenovno dostopnih ter vse vmes. Poleg tega seveda še ogromno kavarnic, restavracij in vsega ostalega. Tudi nakupovalna središča dajo nek občutek o mestu in sodeč po Chadstonu so domačini bogati in kupujejo le najbolj drage stvari. Popolnoma druga zgodba je bilo nakupovalno središče blizu letališča, kjer sva se ustavila na majhnem kosilu. Trgovine so bile cenene, obiskovalci namesto vzhodnoazijskega porekla iz zahodne Azije, urejenost na mnogo nižjem nivoju, izbira restavracij pa večinoma le hitra prehrana. Suši je bil sicer popolnoma užiten, sva pa razmišljala o raznolikosti Melbournea kot svetovne metropole, kjer so se naselili ljudje iz celega sveta, med seboj pa se bolj kot po narodnosti razlikujejo po ekonomskem statusu. Okrog četrte ure sva bila že četrtič na letališču, kjer sva morala kakšno uro počakati na odprtje okenca za prijavo na let. Prijava je potekala hitro, varnostna in mejna kontrola tudi in kmalu sva sedela v udobnih foteljih v loungeu, pila koktajle in čakala na vkrcanje na 10 ur dolg nočni let družbe Air China do Pekinga. Vkrcanje je bilo točno, na letalu sva hitro dobila vsak svoj kozarček šampanjca in se udobno namestila v fotelje. Večerja je bila presenetljivo obilna in tudi okusna, nato pa sva kar hitro sedeže postavila v ležeči položaj in spala do jutra. Zajtrk je bil ponovno zelo obilen in razen neke goste bele juhe, tudi zelo okusen. Pristanek je bil točen, prihod na pekinško letališče pa zaradi njegove ogromnosti tudi impresiven. Pred naslednjim letom sva večino časa preživela kar v loungeu, kjer sva se stuširala, popila jutranjo kavo in pojedla nekaj prigrizkov. Čas je hitro minil in kmalu sva sedela v prvem nadstropju lufthansinega letala Boeing 747, s katerim sva približno 11 ur letela do Frankfurta. Let je bil pravi užitek, hrana odlična, sedež udoben, na velikem osebnem ekranu sva si ogledala film, nekaj časa pa tudi spala. Zadnji let do Trsta je bil kratek in ob šestih zvečer sva bila spočita nazaj v Ljubljani, navdušena nad potovanjem in polna novih doživetij in spominov.

In tako kot se je najino potovanje tu začelo se je prav tako tudi končalo. Besede kot so hipsterska ležernost, prijetna stanovanjska naselja, restavracije vseh možnih kuhinj sveta in kaotičen promet bodo tiste prve asociacije na Melbourne. Verjameva, da zaradi svoje velikosti ponuja še marsikaj, nedvomno s pridihom avstralske sproščenosti, počasnosti in prijaznosti. In Victoria sama ustvarja podobno atmosfero s svojimi neskončnimi surfarskimi plažami, bivšimi zlatokopskimi mesti in neskončno prostornostjo. Ekonomska migracija na svetovnem nivoju je nekaj običajnega, a vseeno je v Avstraliji obrala pozitivno pot v smislu multikulturnosti. Mogoče k temu pripomore mediteranska klima, ali pa preveč površinski obisk, a vseeno si upava trditi, da tako prijaznih ljudi kot sva jih srečala v Avstraliji nisva do sedaj še nikjer.