Jesenski Južni otok Nove Zelandije

Ko v prispodobi rečeš, da bi šel z nekom na konec sveta, je v realnosti iz Ljubljane samo ena možnost, saj je Južni otok Nove Zelandije od nas najbolj oddaljeno kopno. Dežela, ki ji je slavospev na filmu skozi kultno trilogijo Gospodar Prstanov posvetil domači režiser Peter Jackson, tudi v živo ponuja točno to in še več. Je prostrana, raznolika in divja. Otok navdihuje z razgibanimi ekostistemi, v katerih se mešajo reke, jezera, gore, doline in fjordi, vse skupaj pa obdaja ocean. Edini res pravi način, da jo doživiš v vsej svoji lepoti je, da se na pot podaš z avtodomom (spanje v naravnih parkih) ali na večdnevni treking. Zaradi pomanjkanja časa sva se odločila za prvo varianto in v potovanju naravnost uživala.

Nedelja, 14. 4. 2019

Namesto 18.000 km, kolikor je Nova Zelandija oddaljena od Slovenije, sva iz Melbourna imela le dobre tri ure dolg let, na katerega sva se vkrcala ob deveti uri zjutraj. Potovanje z novozelandsko letalsko družbo Air New Zealand je prijetno in zabavno zaradi zelo prijaznega kabinskega osebja, odlično posnetih in zabavnih varnostnih videov in čudovitih razgledov, ko končno iz prostranega oceana priletiš do Nove Zelandije. Let do Christchurcha namreč preleti impozantne Južne Alpe z visokimi in zasneženimi vrhovi ter turkiznimi ledeniškimi jezeri. Pri pristanku žal sreče z vremenom ni bilo, saj je Christchurch in okolico prekrivala nizka oblačnost. Mejne formalnosti sva pri prijaznem osebju hitro opravila in ni minila ura, ko sva že sedela v najetem avtodomčku in se peljala naproti prvi destinaciji tega dneva: supermarketu za nakup hrane in potrebščin za naslednjih nekaj dni. Za približno 100 € sva dobila dve polni vreči in nekaj ur kasneje sva ob cesti v kuhinji na kolesih že pekla okusne zrezke novozelandske jagnjetine ter uživala ob lokalnem pinotu noir. Pred spanjem sva se po deževnem vremenu in v trdi temi zapeljala še do jezera Tekapo, kjer v manjšem in napol divjem kampu (12 € na noč, voda na štirno, stranišče na “štrbunk”) preživela prvo noč.

Ponedeljek, 15. 4. 2019

Zjutraj naju je zbudilo sonce, jasno nebo in čudovit pogled na manjše jezero z gorami v ozadju. Prejšnji dan sva se vozila večinoma ponoči in v dežju in se nama niti sanjalo ni, da je pokrajina tako slikovita. Zajtrk s turško kavico na toplem sončku z razgledom na jezero in gore je bil prav pomirjujoč. Kmalu sva se odpravila naprej in bila navdušena, ko se nama je odprl pogled na ledeniško jezero Tekapo v svoji čudoviti turkizni barvi. Vožnja naprej proti jezeru Pukaki naju je ponesla v planjave Rohana iz znamenitega Gospodarja Prstanov. Pri Pukakiju sva zavila proti Alpam in mimo jezera po ledeniški dolini do nacionalnega parka Aoraki/Mount Cook, kjer sva imela namen narediti 3h dolg pohod do manjšega jezera Hooker z razgledom na najvišjo goro Nove Zelandije (Aoraki/Mount Cook, 3724 m). Pot je bila žal zaprta, tako da sva jo ubrala po krajši eno uro dolgi poti do morene ledenika Mueller. Na sončnem cilju se je pogled odprl proti mogočni gori Aoraki z zasneženim vrhom, pod njim pa je ležala črna visoka morena umikajočega ledenika. Sredi popoldneva sva se vrnila nazaj do avtodomčka in se odpeljala nazaj mimo jezera Pukaki ter zapustila alpsko pokrajino, zavila v dolino reke Waitaki in nadaljevala proti vzhodni obali. Pri kraju Kurow sva si privoščila zgodnjo večerjo, v bližini mesta Oamaru pa prenočila na čudoviti lokaciji ob neprometni cesti poleg velike peščene plaže.

Torek, 16. 4. 2018

Zjutraj sva vstala pred sedmo uro z namenom, da si na plaži ogledava sončni vzhod. Nerada sva zapustila topel kombi in se podala v sveže jutro, a narava naju je nagradila s prelepimi modrimi in oranžnimi odtenki nad prostrano peščeno plažo, na kateri se je valovilo morje. Po zajtrku sva se zapeljala nazaj do Oamaru, ki je znan po muzeju/galeriji Steampunk HQ (6 € na osebo) z največjo svetovno zbirko predmetov stila steampunk. Če se sprašujete, kaj je steampunk, gre za zvrst znanstvene fantastike, ki si predstavlja vzpon parne tehnologije in lahko tudi paranormalnega ter magičnega (primer so dela Julesa Verna, H.G. Wellsa in filmi Zlati kompas, Divji, divji zahod, …). Lokalni umetniki so stil dobro poustvarili, poudarek je na interaktivnih instalacijah in z malo domišljije si zlahka predstavljaš drugačen in temačen svet. Kot stavba Steampunk HQ, je tudi preostali del centra mesta v viktorijanskem slogu, kar je bila presenetljiva sprememba glede na moderna mesteca, s katerimi sva se srečevala do sedaj. Pred odhodom sva si privoščila še dobro kavo in okusen prigrizek, nato pa se odpravila naprej proti jugozahodu do dobre pol ure oddaljenih skal Moeraki. Obvezen postanek na poti do Dunedina je plaža s skupino med 1 in 2 m širokih skoraj popolno okroglih skal. Ustvarila jih je narava pred približno 60 milijonov let, erozija pa jih je do danes oblikovala v za naravo prav neverjetno obliko. Naslednji postanek ob obalni cesti je bil pri Shag point, kjer pogosto tjulnji počivajo na obali in tudi tokrat je bilo tako. Večja skupina je ležala nedaleč od razgledne točke, en večji samec pa je počival na razdalji le nekaj metrov od naju, kar sva izkoristila za nekaj fotografij od blizu. V Dunedin, mesto pretežno škotskih naseljencev, sva prispela približno uro kasneje, a ga tokrat izpustila in nadaljevala na polotok Otago, kjer sva se zapeljala do skrajnega roba polotoka do Royal Albatross centra. Za voden ogled albatrosov je bilo žal že prepozno, preostal nama je le ogled pingvinov (20 € na osebo). Najmanjša vrsta pingvinov na svetu se vsak dan po sončnem zahodu skupinsko vrne na obalo, kjer prespijo v svojih podzemnih brlogih. Z manjše platforme ob plaži sva si glasen prihod kakih 30 pingvinov ogledala tudi midva in bila navdušena nad simpatičnimi majhnimi vodnimi ptiči. Prenočila sva kar na javnem parkirišču ob železniški postaji v centru mesta Dunedin.

Sreda, 17. 4. 2019

Kljub centru mesta, polnemu parkirišču avtodomov in bližini železnice, sva noč prespala mirno, zjutraj pred odhodom pa si ogledala še znamenito železniško postajo. Zgrajena v 19. stoletju v viktorijanskem slogu, je najbolj fotografirana stavba na Novi Zelandiji in zares prekrasna. Dunedin je sicer drugo največje mesto Južnega otoka, s svojim hladnejšim podnebjem in gričevnato okoliško pokrajino pa pogosto spominja na Škotsko in ne preseneča, da je tu največ škotskih priseljencev. Po zajtrku sva mesto zapustila in se odpeljala proti severozahodu. Zelena gričevnata pokrajina je postajala vedno bolj suha in gorata tem bolj sva se približevala Južnim Alpam. Spotoma sva se v Alexandri ustavila še v lokalni kavarni na odlični malici, Queenstown pa preskočila in zavila proti jugozahodu. Po skupno kakšnih štirih urah vožnje sva pozno popoldne prispela na dnevni cilj v mestece Te Anau ob istoimenskem jezeru. Od lokalne ponudbe se nama je najbolj zanimiv zdel izlet z ladjo čez jezero do kraških jam s svetlečimi črvi (60 € na osebo). Ob sončnem zahodu sva že sedela na hitrem katamaranu, ki nas je v pol ure zapeljal do divjine na drugi strani jezera, kjer so nas sprejeli vodiči in nas v manjših skupinicah odpeljali v manjše na pol poplavljene jame. V čolnu smo v popolni temi opazovali nenavadne živalice, ki oddajajo modro svetlobo, s katero privabljajo in lovijo mrčes. Ne ravno tako impresivno kot na promocijskih fotografijah, a vseeno vredno ogleda. Na obalo sva se vrnila že v trdi temi, preostala nama je samo še pot do postajališča, oddaljenega približno 50 km severno na poti proti Milford Soundu. V državnem kampu v naravnem parku sva za 15 € na noč dobila lep prostor ob reki ter stranišče brez tekoče vode. Najin avtodom je imel seveda kemično stranišče in tuš, tako da to za naju ni bila ovira.

Četrtek, 18. 4. 2019

Četrtek je bil dan za ogled Milford Sounda, edinega po cesti dostopnega fjorda na Novi Zelandiji. Vstala sva že zgodaj zjutraj v megličasto jutro pod sicer jasnim nebom. Po zajtrku sva kmalu odrinila in naredila prvi postanek nekaj kilometrov naprej v dolini Eglington. Razgleda po vrhovih okoliških gora zaradi nizke meglice sicer ni bilo, je pa meglica ustvarila čarobno pokrajino na naslednjem postanku pri Mirror Lakes. Pogled iz gozda preko vodne gladine, kjer se v popolnoma mirni vodi odsevajo visoke gore, je bil res enkraten. Uživati v mirnem in spokojnem trenutku pa žal ni bilo mogoče zaradi obilice glasnih turistov. Pohodništvo je na Novi Zelandiji zelo razvito in tudi v okolici Milford Sounda je na izbiro ogromno dobro označenih peš poti, od krajših od ene ure do več dnevnih skozi divjino. Skupno vsem je, da so poti odlično urejene in označene ter jih pogosto spremljajo informacijske table s predstavitvijo lokalnih rastlin in živali. Za krajši sprehod sva si izbrala pot do jezera Gunn (Lake Gunn Nature Walk). Pot skozi mahoviti pragozd do slikovitega jezera je bila poučna, prijetna in predvsem mirna, saj nisva srečala skoraj nobenega drugega pohodnika. Po sprehodu sva nadaljevala naprej po cesti in skoraj za vsakim ovinkom naju je čakala nova osupljiva kreacija narave: od čudovitih razgledov po visokih gorah, nad ledeniško dolino in slapovi s turkizno vodo. Zadnji postanek pred ciljem je bila še soteskica reke Cleddau, kjer erozija ustvarja fantastične zaobljene utore v temni skali. Da, pri Milford Soundu je pot ravno tako pomembna kot cilj. A tudi cilj naju je osupnil: špičasti vrhovi, strma, skoraj navpična pobočja in temno modro in mirno morje. Da ne pozabiva še jasno nebo v kraju, kjer dežuje več kot 200 dni na leto: res sva imela neverjetno srečo! V pristanišču sva si rezervirala še plovbo z ladjo do vhoda v fjord (63 € na osebo), nato pa si v avtodomčku skuhala kosilo in si v edinem lokalčku privoščila kavico. Ob dveh sva se vkrcala na manjšo ladjo, ki nas je s krajšimi postanki ob robovih fjorda ob spremstvu zanimivih komentarjev o zgodovini, geologiji, flori in favni zapeljala do odprtega morja in nazaj. Poučno in definitivno vredno ogleda! Po pristanku v manjši luki na začetku fjorda nama je preostala le še vrnitev po isti cesti nazaj do Te Anau, kjer sva si privoščila prigrizek v odlični lokalni gostilnici. Pred spanjem sva se vozila še kako uro in pol in prenočila pol ure pred Queenstownom na počivališču ob jezeru Wakatipu.

Petek, 19. 4. 2019

Jutro je bilo čudovito, jezero pa je vabilo s svojo kristalno čisto vodo in plažo iz majhnih okroglih kamenčkov, a kaj ko je imela voda le 10 stopinj. Ker so na Novi Zelandiji vsa jezera čista in pitna, ustekleničena voda res ne gre v promet, saj je praktično povsod na voljo odlična voda iz vodovoda (ali narave). Dopoldne sva prispela v Queenstown, takorekoč turistično središče Južnega otoka. Mesto ima 15.000 prebivalcev, mednarodno letališče, velike nakupovalne centre, hotele in živahno središče, blizu katerega sva parkirala najin avtodomček. Po centru sva naredila kratek sprehod mimo trgovin: oblačila večinoma višjega cenovnega razreda, športne trgovine s pohodniško opremo ter turistične agencije z lokalno ponudbo aktivnosti – bungee, ogledi s helikopterji, hitrimi čolni, vodeni pohodi … Turizem je tu res prilagojen vsem cenovnim razredom. Sprehodila sva se še po urejenem mestnem parku na polotoku pred mestom z res lepimi razgledi po neposeljenih in hribovitih obalah jezera. Kosilo sva si privoščila v restavraciji Rata kuharskega mojstra Josha Emetta, kjer sva za predjed, glavno jed in sladico skupaj z odličnim novozelandskim vinom odštela 45 € na osebo. Odlično pripravljeni krožniki v fusion stilu so dokaz da v novozelandski kulinariki prevladujejo raznoliki okusi sveta, in maorska kulinarika ni ravno dobro zastopana. Popoldne sva se oblekla v pohodniška oblačila in se povzpela na hrib za mestom. Kar se nama je sprva zdelo kot manjši vzpon, se je izkazalo za več kot uro trajajoče grizenje kolen za 450 m višinske razlike. Na vrhu naju je pričakala zgornja postaja gondole, kar niti ni bilo slabo, saj pogleda proti dolini niso ovirala drevesa. Ker se nama je zdela cena za spust z gondolo kar malo pretirana (20 € po osebi), sva se raje odpravila peš in v dolino prispela takorekoč že v mraku. Zapeljala sva se še kakšnih 45 minut proti Wanaki in prenočila na parkirišču ob cesti na gorskem prelazu.

Sobota, 20. 4. 2019

Noč je bila hladna in vetrovna, a v najinem ogrevanem avtodomčku to seveda ni bil noben problem. Zbudila sva se v čudovito jasno jutro s krasnim razgledom. Pred nama je bilo visoko gorovje pokrito z rumeno-zlato stepo, ki se je v jutranjem soncu svetilo pod jasnim modrim nebom. V toplem avtodomčku sva pojedla okusen zajtrk, nato pa nadaljevala naprej do prvega postanka v vasi Cardrona, kjer se nahaja najbolj fotografiran pub v Novi Zelandiji. Stara lesena nizka stavba iz 19. stoletja, katero bi skoraj zgrešila, če pred njo ne bi bil parkiran starinski avto. Viskija si zaradi zgodnje jutranje ure seveda nisva privoščila in sva raje nadaljevala do Wanake, kjer je največja atrakcija – “instagram drevo”. V iskanju drevesa sva se sprehodila po čudoviti plaži z drevesi v jesenskih barvah, “vodno” drevo pa opazila skoraj izključna zaradi gruče turistov z velikanskimi fotoaparati tik ob vodni gladini. Posadili so ga še pred drugo svetovno vojno kot mejnik, popularizirali so ga pa lokalni fotografi na socialnih medijih pred petimi leti zaradi svoje fotogeničnosti. Danes mora skoraj vsak turist objaviti sliko drevesa na svojem priljubljenem socialnem mediju, domačini pa seveda vzdihujejo nad selfi palicami in neotesanimi obiskovalci, ki plezajo po drevesu. Wanako sva spustila in sva raje nadaljevala po slikoviti cesti proti zahodni obali. Krajše postanke sva naredila pri Blue Pools Walk, kjer je bila reka namesto oglaševane kristalno modre, žal umazano zelene barve. Naprej ob poti sva se ustavila še pri slapovih Fantail Falls in višjem slapu Thunder Creek Falls. Vsi postanki so bili nedaleč od ceste in so prijetno popestrili že tako zanimivo vožnjo. Bližje morski obali sva bila, bolj bujno je bilo rastje, kar je bila prava osvežitev po večinoma travnati predalpski pokrajini. Subtropsko močvirno rastje sva si od blizu ogledala na zanimivi urejeni krožni poti pri Ship’s Creek, kjer je en izmed redkih naravnih gozdov z drevesi kahikatea, najvišje naravne drevesne vrste Nove Zelandije. Počasi rastoča drevesa so v 19. stoletju intenzivno sekali, saj so les uporabljali za proizvodnjo škatel za shranjevanje masla pri transportu v Evropo. Dan sva zaključila v kampu (18 € na noč) v vasici Franz Josef blizu istoimenskega ledenika, katerega sva si nameravala ogledati naslednji dan.

Nedelja, 21. 4. 2019

Ledenika Franz Josef in sosednji ledeni brat Fox na zahodni obali sta najbolj znana in turistično dostopna ledenika na otoku. Sta tudi med najhitreje premikajočimi ledeniki na planetu, saj zmoreta tudi do 70 cm na dan, od odkritja v 19. stoletju (odkril ga je Nemški raziskovalec in poimenoval po avstrijskem cesarju) pa alternirata med širjenjem in krčenjem. Peš sicer nista dostopna, lokalni vodiči pa organizirajo helikopterske pristanke in oglede iz zraka, na kar sva računala tudi midva. Žal nama je zagodlo vreme, saj je bila za cel dan napovedana oblačnost in tudi napoved za naslednji dan ni bila najboljša. Druga možnost je bila ena od pešpoti do izteka ledenika, a je bila žal cesta, ki je vodila do poti zaprta, tako da nama ni preostalo drugega kot vožnja naprej proti severu. Slabi dve uri kasneje sva prispela do prvega večjega kraja (Hokitika) na zahodni obali in si v centru mesta privoščila pico v domači piceriji. Pečena v električni peči, a vseeno okusna. Po kosilu in krajšem sprehodu ob obali razburkanega morja sva skočila do 20 minut z avtom oddaljene soteske reke Hokitika, kjer sva pričakovala reko živo modre ali turkizne barve, podobno naši Soči. Voda je bila zaradi nalivov žal mlečno sive barve, vreme je bilo sivo oblačno in še mušice so nadležno pikale. Vse skupaj se je na srečo močno izboljšalo, ko sva nadaljevala naprej proti severu in je iz zahoda pokukalo sonce, cesta pa je postala podobna avstralski Great Ocean Road z razgledom na morje, klife in skalnate otočke v morju. Vrhunec dneva je bil ogled Pancake Rocks pri kraju Punakaiki ob sončnem zahodu z mavrico na vzhodu. Če je prva polovica dneva prvič na potovanju razočarala, sva zvečer ponovno ostala brez besed od navdušenja. Prespala sva na brezplačnem parkirišču nekaj kilometrov naprej.

Ponedeljek, 22. 4. 2019

Zaradi slabega vremena prejšnji dan in preskoka Franza Josefa nama je ostalo malo več časa in sva se namesto prvotnega plana v Christchurch vrnila po daljši poti z obvozom po severnem delu otoka. Od Punakaika sva po cesti nadaljevala naprej proti severu in nato po rečnih dolinah in čez nižji prelaz na vzhod. Pri St. Arnaud v naravnem parku Nelson Lakes sva ob jezeru pojedla kosilo in naredila približno uro dolg sprehod ob obali jezera, nato pa nadaljevala naprej proti vzhodu. Gozdovi so se umaknili travnikom, travniki pa vinogradom, ki so bili stalnica ob cesti zadnjih 15 km pred mestom Blenheim. V centru sva se tudi ustavila na kozarčku lokalnega zelo okusnega chardonnaya. Preostanek dneva sva preživela na cesti, zaključila pa v kraju Kaikoura na vzhodni obali, kjer sva v lokalnem pubu tudi večerjala. Tudi tokrat sva spala na parkirišču ob plaži.

Torek, 23. 4. 2019

Zadnji dan je bil namenjen obisku Christchurcha, največjega mesta na otoku, ki je s 400.000 prebivalci večji od Ljubljane. Od Kaikoure je bilo še dobri dve uri in pol vožnje do centra, midva pa sva prvi postanek naredila malo prej v živalskem vrtu (20 € na osebo). Nova Zelandija je bogata predvsem s pticami, od kopenskih sesalcev so naravno prisotni le netopirji, tako da so v živalskem vrtu poleg domačih ptic seveda na ogled tudi živali iz drugih delov sveta. Najbolj sva si želela videti domačega kivija, katerega žal kljub deset minutnem opazovanju zatemnjene kletke še vedno nisva zagledala. Zadovoljiti sva se morala z opazovanjem kee pri kosilu – kea je edina gorska papiga na svetu, živi samo na Južnem otoku in je izjemno inteligentna. V naravi je žal (ali pa na srečo) nisva opazila, kljub številnim tablam, ki opozarjajo turiste pred kradljivimi pticami v naravnih parkih, predvsem na zahodnem delu otoka. Obhodila sva celoten živalski vrst, ki se ponaša z nekaj afriškimi (levi, žirafe, …) in azijskimi živalmi ter ogrado s farmskimi živalmi, katero sva izpustila. Ob dveh sva vrnila avtodomček, prijazen starejši gospod, ki naju je sprejel, pa naju je odpeljal še do hotela ob letališču (80 € na noč brez zajtrka), kjer sva prenočila zaradi izjemno zgodnjega leta naslednji dan. Dneva seveda še ni bilo konec in po prijavi v zanimiv pol hostel, pol hotel nizkocenovne narave (z visoko ceno), sva se z avtobusom odpravila v center mesta. Christchurch je najstarejše mesto na Novi Zelandiji, ustanovljeno leta 1856, v moderni zgodovini pa najbolj izstopata dva žalostna dogodka: rušilni potres iz leta 2011 in strelski pohod avstralskega nacionalista, ki se je zgodil le en mesec pred najinim obiskom Nove Zelandije. Oba dogodka sta se še vedno čutila v mestu: glavna katedrala je bila še vedno delno podrta, kar nekaj stavb je bilo podprtih z začasnimi odri, ob reki pa so postavili spominsko steno vsem žrtvam potresa. Spomin na teroristični napad pa je bil še toliko bolj živ in meščani so v delu mesta ob botaničnem vrtu nanosili ogromno rož in tabel s proti nacionalističnimi slogani in svetu jasno dali vedeti, da ne podpirajo nobenega ekstremizma. Mesto samo je prijetno z nizkimi stavbami, veliko zelenja, peš cono in trendovskimi lokalčki, kjer sva si pred vrnitvijo v hotel privoščila južnoameriško večerjo in par koktajlčkov iz lokalnega moonshinea (domača žganjica). Presenečenja dneva je bila še vožnja z avtobusom nazaj v hotel, ko sva opazila da se potniki vozniku avtobusa zahvaljujejo za vožnjo, voznik pa prijazno opominja potnike, kdaj je njihova postaja. Vajena ljubljanskih avtobusov, sva ostala odprtih ust, in ob najinem izstopu z veseljem oponašala domačine. Sledil je samo še krajši počitek, saj sva naslednji dan že ob šesti uri letela v tropski del Avstralije.

Ko sva zbirala vtise za zaključek o južnem otoku Nove Zelandije, je bila na prvem mestu seveda narava. Neokrnjena, a vseeno urejena, raznolika in nikoli dolgočasna. Z vsakim kilometrom, z vsako uro ti nameni nov kader za na razglednico. A ni samo narava tista, ki te počasti s svojo lepoto, so tudi ljudje, ki so za evropske razmere nepredstavljivo prijazni in prijetni. Kramljavi in vedno pripravljeni pomagati in to začutiš že prvi trenutek ko vstopiš na letalo. Še se bova vrnila, upava da nama kmalu uspe obiskati še severni otok Nove Zelandije.