Kulinarični obisk New Orleansa

Dva lačna potepina se odpravljava čez lužo. Tja, kjer diši po gumbu (enolončnica) in jambalayai, se cedi mast od svežepečenih beignets (flancatov) in v času sezone poje na kilograme sladkovodnih rakov (crawfish). Da ne pozabiva na kozice, aligatorje, mehko lupinaste rake in sendviče s toliko kalorijami, da preživiš samo ob neprestanem gibanju na energične jazz ritme in takt pihalne godbe. 

Ooo ja, pozdravljen New Orleans!

Sobota, 27.10.2018

Začneva na letališču Jožeta Pučnika od koder poletiva do Frankfurta in od tam na 11 urni čezoceanski let do Houstona. Zaradi zamude ne ujameva zadnjega leta, a naju hitro prestavijo na naslednjega, ki odrine čez dobro uro in tako na končno destinacijo z najetim avtom iz letališča pridrajsava ob 20:00 uri.

A pred check-inom se ustaviva še na hitri večerji! Kakopak, zato sva tudi prišla. Zaradi pestrih okusov, ki so mešanica kreolske in cajun kuhinje. Ob poti se ustaviva pri Devi’s seafood na dveh tipičnih louisianskih sendvičih imenovanih po-boys (v francoski štručki): cochon de lait je polnjen z mehko počasi pečeno svinjino in coleslawom (ameriška zeljnata solata), peacemaker pa vsebuje ocvrte škampove repke. Porcije so ogromne, okusi močni, a usklajeni, joj, kako nama je žal, da preprosto nisva mogla pojesti vsega! Kljub francoskemu vplivu so porcije konkretno ameriške.

Nedelja, 28.10.2018

Kljub 7 urnem časovnemu zamiku in slabemu spancu, se zbudiva v čudovito sončno jutro. Bivava v hiši Pelikan na Pelican aveniji direktno čez reko nasproti Franch Quarterja. To je tipična lesena neworleanška hiška z verando in balkoni. Naša prijetna gostiteljica Karen nam vsako jutro pripravi okusen zajtrk. Hiška je stara in po južnjaško sproščena, a ima šarm in domačnost, katere ne izkusiš v generičnem hotelu.

S trajektom se odpraviva v najbolj obiskano in živahno sosesko New Orleansa – French Quarter. In takoj sva presenečena nad sproščenim živahnim vzdušjem žive glasbe, umetniških trgovinic na ulicah in seveda omamnem vonju po hrani. Vsako leto New Orleans obišče več kot 10 milijonov žejnih in glasbe lačnih turistov. In ne brez razloga, saj se tukaj vsak dan v tednu kaj dogaja, domačini pa hitro najdejo razlog za žur in šemljenje. Mesto premore široko izbiro pustnih kostumov butične izdelave. Po daljšem sprehodu po ozkih ulicah med čudovitimi stavbami lačna pristaneva v Cafe du Monde, kjer mimo dolgih vrst odkorakava do mize (po nasvetu domačina) in si naročiva kavico z beignets (flancati). Sveže pečeni posuti s kupom sladkorja v prahu in kava mešana s cikorijo se izkažejo za odlično malico. S polnimi trebuščki greva nato do znamenite ulice Bourbon Street, pijanskega razvrata Amerike. In res je tako, bar zraven bara, poceni koktajli, vsiljivi ulični prodajalci korald in pijani turisti, katerih je bilo sredi popoldneva dokaj malo – pravi žur se začne po sončnem zahodu. Ker sva že zrela in nama se ta scena ne dogaja več, se odpraviva nazaj do trajekta in do najinega novega doma. Dneva je še veliko, večerja šele ob šestih, v mestu pa brez avta težko shajaš, zato skočiva v najino najeto hibridno limuzino in se odpeljeva do mestnega parka.

Sredi parka se nahajata muzej umetnosti in botanični vrt, vendar je zaradi Voodoo glasbenega festivala velik del parka zaprt. Vseeno najdeva prostor za avto zraven ogromnega pasjega parka (ki je mimogrede ločen za velike in male kosmatince) in narediva kratek sprehod po parku, ki je sicer večji od newyorškega Centralnega parka. Do večerje je še dolga, plani za park so padli v vodo, zato se zamotiva z obiskom trgovine macy’s, kjer se posebej splača kupiti ameriške blagovne znamke, saj so tretjino cene kot pri nas. Dobra ura je komaj dovolj, želodčka že hudo prazna in končno je čas za večerjo!

Odpeljeva se do Shaye na Magazine street, trendovske izraelske restavracije z vzhodnoevropskim vplivom in lokalnimi sestavinami. Začneva z okusnima in originalnima koktajloma, nadaljujeva pa s sveže pečeno lepinjo iz krušne peči in odličnimi namazi: lutenico, cvetačni humus, baba ganuš in jogurtov labneh. Vse je božansko, in z odlično lepinjo pomaževa vse krožnike. Za glavno jed si razdeliva počasi kuhanega jagenjčka s pekani in feto. Mehko meso polnega okusa je brez težav pristalo v že dokaj polnih želodčkih. Prijetno sita naročiva še sladico, eno za oba, saj za več ni prostora. Odločiva se za čokoladno babko in kako sva presenečena, ko nama prinesejo kos potice postrežen z meringo, čokoladnim tahinijem in smetanovim sladoledom. Po kratkem sprehodu po centru mesta dan zaključiva z razglabljanjem o izvirnosti in edinstvenosti naše potice.

Ponedeljek, 29.10.2018

Danes je dan za kuharski tečaj! Začne se že ob dveh, kar pomeni manj časa za oglede, zato si zadava obisk ulice Magazine street, ki je znana po starinarnicah in butikih. Karen nam ponovno pripravi odličen zajtrk (fritata iz domačih jajc iz kokošnjaka za hišo s klobasicami in popečenimi in posoljenimi kruhki ter sveže sadje iz vrta), nato pa hop v avto in čez reko Mississippi. Sama ulica je dolga skoraj 10 km, na njej pa se menjajo trgovinice in stanovanjske hiške z drevoredi. Ustaviva se trikrat, si ogledava simpatične trgovinice z bolj ali manj slikovitim osebjem in okrog enih pristaneva v hipsterskem lokalčku Turkey & the Wolf. Vrsta pred lokalom je dolga, vendar po kakih 10 minutah že naročava hrano: collard green sendvič in wedge salad s pivom in koktajlom (ja, koktajle strežejo praktično povsod). Časa za opazovanje gostov imava dovolj in prav presenečena sva nad barvitostjo: nekaj gospodičev s skrbno počesanimi bradicami, nekaj neizstopajočih lokalcev in pa kar precej penzionistov, katere presenetljivo privlači hrana za mašenje žil. En starejši gospod se usede za najino mizo in nama popestri kosilo z neprestanim čebljanjem. Hrana sama pa je tudi zanimiva in presenetljivo okusna: vegetarijanski sendvič pri katerem sploh ne pogrešaš mesa in pa cela glava solate, zalita z majoneznim prelivom in kockami pečene slanine. Porcije seveda ogromne in nabasana do vrha se odpraviva še do bližnje kavarne (seveda z avtom), kjer posediva slabe pol urice ob kavici, preden se vrneva domov.

Preostanek dneva preživiva na kuharskem tečaju pri naši gostiteljici. Skupaj s šestimi nadebudneži nas Karen popelje na kuharsko ekskurzijo med tipičnimi neworleanškimi jedmi. V prijetni družbi smo skuhali jambalayo, gumbo, etouffee s kozicami in dve sladici – beignets in bread pudding z brusnicami in koščki čokolade. Poleg naju je bil v skupini še simpatičen par iz Londona in skupina treh starejših “že malo razposajenih” gospa in enega ubogega, v usodo vdanega gospoda iz Montane. In tako smo skoraj šest ur kuhali, jedli, pili vino in se zabavali ob vinjenih pripombah ene izmed udeleženk. Gumbo je za najin okus malo preveč zažgan, vse ostalo pa je zelo okusno, sploh flancati in etouffee. Sita narediva še kratek sprehod po nasipu naše soseske in od daleč opazujeva mesto luči, kjer se točijo koktejli v hektolitrih in glasba odmeva z vsakega vogala. Midva se raje odločiva za mehko posteljo.

Torek, 30.10.2018

Čudovito sončno jutro, odličen zajtrk: umešana jajca, gobice in popečen kruhek. Da izkoristiva podaljšano poletje, se odločiva za izlet na plažo in po nasvetu gostiteljice se odpraviva proti Biloxy, Mississippi, uro in pol vožnje stran. Ceste so ravne in večpasovne, pot poteka skozi mesto po ogromnem mostu čez jezero Pontchartrain skozi gozdove preko državne meje do mesta Biloxy, kjer naju presenetijo ogromni hotelski kompleksi s kazinoji in široko belo peščeno plažo. Na hitro se ustaviva v mcdonaldsu na stranišču in ledenem čaju (brez sladkorja) za en dolar, nato pa se z avtom zapeljeva po cesti ob plaži, da bi našla primerno mesto za v vodo. Nikjer na plaži ni žive duše, kar se nama zdi precej čudno, ampak vseeno parkirava avto na javnem parkirišču in zakorakava po čudovitem belem pesku do vode. Barva morja je rjavo rumena in kot kaže je globina za plavanje daleč od obale. Dobro, kopala se ne bova, lahko pa malo izkoristiva toplo sonce in se pogrejeva na plaži.

Presenetljivo hitro postaneva lačna in se zapeljeva do bližnje restavracije McElroy’s, katero nama je predlagala Karen. Na meniju so školjke, ribe in raki, same morske dobrote in težko se odločiva samo za mahi mahi na žaru ter Jakobove pokrovače s kozicami in ocvrtim sladkim krompirjem. Okusno, a obilno. Odločiva se za vrnitev v New Orleans, ampak na poti skočiva še v outlet shopping center, kjer nakupiva “par” stvari. Nakupovanje seveda zlakoti, zato se pred New Orleansom ustaviva, malo za hec malo za res, še v verižni restavraciji Waffle House na industrijskih vafljih. Veliko sladkorja in kalorij ter manj okusa, zraven pa spijeva še kokakolo in root beer. Ja, tudi to je tipično ameriško in treba je poskusiti!

Sonce je že zašlo, žur v mestu se stopnjuje in midva tega seveda ne smeva zamuditi. Z avtom se odpeljeva do četrti Marigny (sosednja French Quarterju), kjer je manj popivanja in več žive glasbe. Dobiva se še z Adeline in Tomom iz kuharskega tečaja in čas ob koktajlih, glasbi in pogovoru mine ena, dva, tri in ura je hitro dve ponoči.

Sreda, 31.10.2018

Danes je Halloween 🎃 👻! Dogodek na katerega se mesto pripravlja tedne, če ne mesece, midva pa tudi. O kostumih sva začela razmišljati že takoj po nakupu kart v maju, v zadnjih dveh mesecih pred potovanjem pa sva nakupila vse potrebno po neštetih trgovinah, pobarvala, zašila, nalepila, skratka prišla sva pripravljena!

Ker se našemiva šele zvečer, se prej odpraviva na ogled botaničnega vrta, do katerega sedaj lahko končno prideva, ker je festivala na srečo že konec. A najprej seveda zajtrk: biscuits and gravy, ali po naše kolački z omako. Tipična ameriška južnjaška jed sestavljena iz maslenih kruhastih slanih kolačkov in dobro začinjene omake. Okusno in težko, vsaj ne bova hitro lačna. Potem pa v avto, hop čez most in mimo centra v mestni park, kjer parkirava na cesti pod čudovitim hrastovim drevoredom.  Glede parkiranje je potrebno povedati da je to precej sproščen šport. Večinoma domačini puščajo avtomobile ob cesti razen tam, kjer je posebej označeno, da ne smeš.

Botanični vrt je sicer majhen, vendar prijetno urejen, poleg rastlin pa si ogledava še halloweenske kreacije iz lokalnih osnovnih in srednjih šol ter društev. Sprehod med rastlinami je tudi odlično zdravilo za mačka, zato še malo posediva in ura je hitro ena, ko sva z Adeline in Tomom iz kuharskega tečaja zmenjena za kosilo. Z avtom ju pobereva na Magazine street, nato pa se skupaj odpeljemo v business district do Cochon Butcherja, trendovskega lokala specializiranega za klobase in mesne jedi (drug del lokala je mesnica). Privoščiva si tipično cajunsko boudin (klobasa podobna krvavici brez krvi), sendvič z začinjeno govedino in karamelizirano čebulo ter sendviček iz račjega sušenega mesa in sira. Za zaključek pa še ameriški praline s slanino in pito iz slanih arašidov in karamele. Božanska hrana, prijeten pogovor, kosilo je mimo, kot bi mignil. Še zadnjič se posloviva od novih prijateljev in se odpeljeva nazaj domov, kjer si privoščiva hudo potreben popoldanski počitek.

Zbudiva se okrog pol šestih, zabava se bo kmalu začela, zato hitro v lepotilnico. Po približno uri sva pripravljena: kraljica Kleopatra in njen Mark Antonij. Gostitelji so navdušeni, pohvale letijo iz vseh strani. Skupaj z ostalimi se usedeva na verando, kjer lokalni otroci (najmanjši v spremstvu staršev) hodijo po bonbone (trick or treat!). Dobra volja je na vrhuncu, otroci se bašejo s cukri, odrasli z alkoholom (jello shots), pohvale letijo na vse strani, sladkorje pa dobi vsak, ne glede na kvaliteto kostuma. Na hitro se sprehodiva še po soseski in občudujeva okrašene hiše ter prejemava občudujoče poglede ter občasne komentarje, najbolj simpatičen je bil mali fantek, ki je Marka Antonija zamenjal z gasilcem. Za konec večera se odpeljeva še v center mesta, kjer se sprehodiva po ulicah polnih bolj ali manj dodelanih kostumov. Občasno naju kdo ustavi in pohvali najine kostume (predvsem Kleopatro!) ali celo prosi za skupinsko fotografiranje. Ja, ljudje tukaj so precej bolj odprti, pozitivni in direktni, kot v Sloveniji, zato sva se počutila zelo dobrodošla. Na ulici si privoščiva še ocvrte banane plantain, nato pa zavijeva v enega izmed lokalov, kjer uživava v živi blues-pop mešanici lokalnega benda. Izmučena se ob enajstih pripeljeva domov na počitek.

Četrtek, 1.11.2018

Ponoči je nad nas prišla nevihta in danes je prvi dan slabega vremena, kar bova izkoristila za obisk špecerije, da nakupiva vse potrebno za kuhanje kreolskih in cajunskih jedi doma. Zajtrk je ponovno obilen: pečena jajca v posodicah iz šunke ter zdrobasta polivka s sirom. Z avtom se že neštetokrat zapeljeva čez most in zavijeva v Business district, kjer se nahaja malo večji lokalni supermarket Rouses. Nakupiva piškote, bonbone, začimbe, posušene kozice in še in še. Zaradi slabega vremena se poleniva tudi midva in zato se odločiva najprej za dolg počitek. Po nekaj urah pa končno postaneva spet lačna in se zapeljeva v morsko restavracijo, ki nama jo priporoča Karen: Deanie’s seafood v French quarterju. Preden naročiva, na mizo dobiva kuhan krompir z lupino, katerega si lahko sam začiniš in namažeš z maslom – malo nepričakovan začetek. Za predjed si razdeliva odlične gratinirane ostrige s parmezanom, maslom in česnom, za glavno jed pa naročiva kozice na žaru v omaki s solato za prilogo in gratiniranega mehko lupinastega raka. Oboje je spet odlično in polno cajunsko-kreolskega močnega začinjenega okusa. Za razliko od naših mediteranskih jedi, jih oni pripravijo z več začimbami in maščobe in tako kot pri vsej ostali hrani, so kalorijske vrednosti tipično ameriške. To je tudi glavni razlog, da preskočiva sladico.

Ker je to najin zadnji dan se, odločiva, da ga bova kulturno zaključila in tako se odpraviva v galerijo NOMA, kjer si ogledava krajšo zbirko od renesanse, baroka  do francoskega in ameriškega 19.stoletja,  moderno in sodobno umetnost,  v najvišjem nadstropju pa zaradi pomankanja časa samo na hitro preletiva pred kolumbijsko ameriško, pacifiško in afriško umetnost. Galerija kljub majhnosti gosti kar nekaj znanih imen, med njimi Warhola, Miroja, Picassoja in Pollocka. Majhen del je namenjen tudi industrijskemu oblikovanju.

Za zaključek se še zadnjič sprehodiva skozi živahen French quarter in izkoristiva sprehod za nakup zadnjih spominkov, saj jutri na žalost že odhajava domov.

Petek, 2.11.2018

Dan odhoda je tu in roko na srce bi z veseljem našo mrzlo in temno zimo preživela tu. Morava priznati, da naju je New Orleans zelo pozitivno presenetil, saj ni ne tipčno ameriški, ne tipčno evropski. Nedvomno je zanimivo živahno mesto z edinstveno energijo. Kdo ne bi bil sproščen ob povprečni temperaturi med 20 stopinjami in seveda svetovno znani južnjaški gostoljubnosti. Drži sicer, da mesto ni najbolj čisto in po statistiki varno, a vseeno izpade domačno, prijazno, barvito s krasno francosko kolonialno arhitekturo, okusno hrano in živo glasbo. Z veseljem se bova še vrnila.