Januarski pobeg na Gran Canario

Večina najinih člankov se začne približno takole: “Pozimi nekam na toplo…” in tudi ta ni izjema. Ker smo lansko leto uspešno preizkusili Tenerife, je bila Gran Canaria naslednja pričakovana destinacija. Drugi izmed bolj poraščenih Kanarskih otokov je bil kot nalašč za našo željo po zelenju in soncu.

Gran Canaria
Kanarski otoki

datum obiska 19. januar – 26. januar 2025
Površina: 1.560 km2
Št. prebivalcev: 862.893
Uradni jezik: španščina
Denarna valuta: euro

Na pot smo se odpravili navsezgodaj v ponedeljek, 19. 1. Let iz Trevisa je bil predviden ob osmih zjutraj, kar pomeni, da smo ob pol štirih že sedeli v avtu in po praznih cestah drveli proti Italiji. Ob šestih smo bili na letališču, oddali prtljago in si v kavarni privoščili sendviče, rogljičke in nujno potrebno kavo, ob osmih pa se vkrcali na letalo. Z malo smole smo rezervirali sedeže ravno v vrsti brez okna, a otroka to niti ni preveč motilo, sta bili punci zelo navdušeni, da sta spet na letalu. Celo tako navdušeni, da sta v avtu spali le slabo uro, na letalu pa sploh nič. A kljub temu, je let minil brez težav in ob pol enih popoldne po lokalnem času smo že z najetim avtom peljali proti kraju Maspalomas, na obrobju katerega smo imeli rezerviran hotel. Vožnja po avtocesti je bila kratka, prometa ni bilo, in manj kot pol ure kasneje smo se prijavili v hotel Palm Oasis in se namestili v našo sobo, ki pa ni bila soba, ampak pravi apartma, s kuhinjo in dnevno sobo, ločeno spalnico, veliko kopalnico in teraso. Nahajal se je znotraj manjše vile, kompleks pa je sestavljalo več takih vil, ki so obkrožale bazene, vse to pa je obdajala lepa zasaditev grmovnic, palm in ostalih cvetlic. Res prava oaza sredi peščenega in skalnatega dela otoka. Do pol penzionske večerje je bila še dolga, mi pa sestradani, tako da smo v okolici poiskali odprt lokal in si privoščili kosilo, preostanek popoldneva pa preživeli kar na bazenih v hotelu. Voda sicer ni bila preveč topla, zrak pa zaradi hladnega vetra tudi ne, a otrok to ni motilo pri igri. Ob pol sedmih smo sedeli na hotelski večerji, ki je prvi večer kar malo razočarala, saj izbira ni bila največja pa tudi nekaj jedi ni bilo najboljših, a se je kasneje na srečo izkazalo da je bila to bolj izjema in so bile večerje večinoma kar okusne, kljub manjši izbiri. Posedanja na terasi ta večer ni bilo, saj smo utrujeni popadali v posteljo.

Dvorišče hotelskega kompleksa z vilami v ozadju.
Dvorišče hotelskega kompleksa z vilami v ozadju.
Po potkah v hotelskem dvorišču se je bil pravi užitek sprehajati.
Po potkah v hotelskem dvorišču se je bil pravi užitek sprehajati.
Bazenski kompleks v hotelu.
Bazenski kompleks v hotelu.
Pogled iz hotela proti Maspalomasu.
Pogled iz hotela proti Maspalomasu.
Hotel si je zaslužil ime Palm Oasis.
Hotel si je zaslužil ime Palm Oasis.

V torek smo že planirali prvi izlet. Po obilnem zajtrku v hotelu smo se kar z avtom odpeljali do puščavskih sipin Maspalomasa. Čeprav je Maspalomas največje letovišče na otoku, to z izjemo manjšega dela ne leži ob morju, temveč v notranjosti polotoka, med morjem in mestom pa ležijo puščavske sipine. Te nimajo zveze s Saharsko puščavo, temveč so nastale med zadnjo ledeno dobo, ko se je gladina morja znižala in je veter potiskal pesek iz območja, kjer se je morje umaknilo proti notranjosti otoka. Ta proces poteka še danes in sipine se premikajo med 2 do 5 metrov na leto od vzhoda proti zahodu. Če se je zgodovina Maspalomasa začela v podobnem času kot Costa Adeje na bližnjem Tenerifu, pa je tu mesto urbanistično precej drugačno. Namesto betonske džungle so ulice široke z veliko zelenja, hotelski kompleksi pa nizki in razpotegnjeni z veliko zelenih površin. Razlog je v tem, da so mesto urbanistično načrtovali že od samega začetka in rezultat je mnogo bolj prijeten kot pa kaotična pozidanost Coste Adeje. Za obisk sipin smo izbrali jugovzhodni del mesta in če povsod opozarjajo, da je težko najti parkirišče, tokrat ni bilo težav. Do sipin je vodila sprehajalna pot, ki se je nadaljevala naprej ob celotnem robu mesta. Pogled na sipine je impresiven in hitro dobiš občutek, da si sredi Afrike. Punci pa sta hitro ugotovili, da je to največji peskovnik, kar sta ga kdaj obiskale, in sta kar dolgo uživali v igri v pesku. Nato smo se z avtom odpravili proti zahodnemu robu sipin, kjer stoji tudi precej visok svetilnik. Žal parkirišča za avto tu nismo našli, vsaj ne dovolj blizu obale, tako da smo se odpeljali kar na vzhodni rob sipin, kjer se nahaja Playa del Ingles. Parkirišč je bilo tu dovolj, začel se je pa tudi čas za kosilo, tako da smo zavili v avtohtono italijansko picerijo, kjer je picopek iz Sicilije pripravil odlične pice. Po obveznem sladoledu smo si ogledali še plažo, kjer pa zaradi visokih valov ni bilo veliko kopalcev. Pozno popoldne smo preživeli kar ob bazenu našega hotela.

Sipine so ob robu obdane s sprehajalno potjo.
Sipine so ob robu obdane s sprehajalno potjo.
Največji peskovnik na otoku.
Največji peskovnik na otoku.
Peščene sipine v Maspalomasu.
Peščene sipine v Maspalomasu.
Gostinsko trgovski kompleks za Playo del Ingles.
Gostinsko trgovski kompleks za Playo del Ingles.
Playa del Ingles.
Playa del Ingles.

Sreda je bil dan za obisk najvišjega vrha otoka. Gran Canaria je kot Tenerife vulkanskega nastanka, vendar nima tako izrazitega koničastega vulkana kot je Teide na Tenerifu. Najvišja točka na otoku naj bi bila Pico de las Nieves s svojimi 1949 m nadmorske višine in enostavno dostopna po široki asfaltni cesti. Ena izmed cest do vrha vodi kar direktno iz Maspalomasa proti severu in po zajtrku smo bili že v avtu in se po odlično urejeni cesti najprej vzpeli nad Maspalomas, nato pa po dolini nadaljevali proti središču otoka. Obalno puščavsko rastje je kmalu zamenjalo zelenje, cesta pa se je impresivno vila pod strmimi stenami sicer dokaj široke doline. Vožnja je bila počasna, saj je bilo na cesti nešteto kolesarjev, Maspalomas je namreč poleg LGBT turizma znan tudi kot kolesarska destinacija, kar se vidi po izjemno urejenih cestah. Malo čez polovico poti smo že naredili prvi postanek v slikoviti vasici Fataga, eni izmed lepših in starejših na otoku (naseljena naj bi bila že pred več kot 2000 leti). Gre za tipično kanarsko vasico z ozkimi uličicami in kanarsko arhitekturo z belimi fasadami s temnejšim vulkanskim kamenjem. Naredili smo sprehod po središču in na koncu pristali v enem izmed lokalov na kavici in sladoledu. Rahlo okrepčani smo nadaljevali z vožnjo proti središču otoka in se po slikoviti pokrajini počasi vzpenjali proti vrhu. Pred obiskom vrha smo postali neznansko lačni (verjetno zaradi nadmorske višine) in namesto do razgledne točke raje zavili proti najbližji gostilni, katero smo hitro našli nekaj kilometrov nižje od vrha. Naročili smo kar mesno ploščo za dve osebi in nismo bili razočarani: trije zrezki, dve krvavici (kanarski, sladki s cimetom), perutničke, pečena paprika in kanarski pečen krompir, poleg pa še kruh in aioli omaka. Najedli smo se toliko, da za sladice ni bilo prostora in smo se raje odpravili do razgledne točke na vrhu otoka. Na vrhu je bilo hladno, oblačno in vetrovno, a razgled je bil čudovit. Od najbolj znamenite skale na otoku po imenu Roque Nublo pa do sosednjega Tenerifa in znamenitega vulkana Teide. Spust iz vrha otoka smo naredili po drugi cesti, ki je vodila proti vzhodu otoka pa še ustavili smo se lahko pri soteski Barranco de las vacas. Punci sta v avtu zaspali, tako da je bil obisk bolj hiter, zbudila sva ju pa seveda za obisk nakupovalnega centra, kjer smo morali kupiti “kahlo”. Ob šestih zvečer smo se vrnili v hotel na zaslužen kozarček kanarskega rdečega vina na terasi in kasneje še večerjo.

Bela vas Fataga v dolini obdanimi s strmim vulkanskim gorovjem.
Bela vas Fataga v dolini obdanimi s strmim vulkanskim gorovjem.
Hiše v Fatagi so urejene in obdane s cvetlicami.
Hiše v Fatagi so urejene in obdane s cvetlicami.
Glavni trg v mestu Fataga.
Glavni trg v mestu Fataga.
Dvorišče v Fatagi.
Dvorišče v Fatagi.
Vzpon proti središču otoka.
Vzpon proti središču otoka.
Razgledne točke v notranjosti otoka so vredne postankov.
Razgledne točke v notranjosti otoka so vredne postankov.
Pojedina z žara v domači gostilni.
Pojedina z žara v domači gostilni.
Roque Nublo, najbolj znana skala na otoku. V ozadju pa Tenerife s vulkanom Teide.
Roque Nublo, najbolj znana skala na otoku. V ozadju pa Tenerife s vulkanom Teide.
Pokrajina nad sotesko Barranco de las vacas.
Pokrajina nad sotesko Barranco de las vacas.
Soteska Barranco de las vacas.
Soteska Barranco de las vacas.
STROŠKI POTEPA
Kava: 2-3 €
Pivo: 3 €
Glavna jed: 10-20 €
Hotel polpenzion: 225 € na noč
Avto: 28 € na dan
Let iz Trevisa 170 € na osebo

In tudi v četrtek smo se odpravili na izlet, tokrat do glavnega mesta Las Palmas, ki je tudi največje mesto na Kanarskih otokih in s svojimi skoraj 400 tisoč prebivalci tudi deveto največje mesto v Španiji. Do mesta je bilo približno 40 minut udobne vožnje po avtocesti, naš prvi postanek pa je bila zgodovinska soseska Vegueta, najstarejši del mesta, poseljen že v 15. stoletju. Parkirišče smo našli hitro v parkirni garaži in krajši sprehod nas je popeljal do urejenega središča, enega izmed najstarejši atlantskih kolonialnih mest. Od zunaj smo si ogledali tudi hišo Krištofa Kolumba, sicer bivšo guvernerjevo hišo, ki je danes Kolumbov muzej, a vseeno je potrebno omenit, da se je Kolumb tu ustavil pred svojim prvim potovanjem leta 1492 in nato še po vrnitvi. Mi pa smo se raje ustavili v sosednji kavarni na kavi in sladicah, da smo zmogli pot nazaj do avtomobila. Nismo se peljali daleč, le do glavne mestne plaže Las Canteras, kjer smo si privoščili kosilo in nekaj malega uživanja na toplem soncu in mehkem pesku. Naslednji večji postanek je bil namreč akvarij Poema del Mar, kjer smo v skoraj dveh urah dolgem obisku uživali ob ogledovanju številnih sladkovodnih in morskih živali. Punci sta bili seveda navdušeni, akvariji so res impresivni, možnost si od blizu ogledati več metrske raže in morske pse pa je bilo zanimivo tudi nam odraslim. Ob petih smo zaključili z obiskom, prej neustavljive otroške nogice so postale utrujene, ostala nam je le še slabo uro dolga vožnja nazaj do hotela, kjer nas je čakala še večerja, nato pa zaslužen počitek.

Ulice v sosesku Vegueta.
Ulice v sosesku Vegueta.
Stare kolonialne hiše.
Stare kolonialne hiše.
Na območju Veguete so v letu 1478 ustanovili mesto Las Palmas.
Na območju Veguete so v letu 1478 ustanovili mesto Las Palmas.
Glavna katedrala v Vegueti.
Glavna katedrala v Vegueti.
Muzej Krištofa Kolumba.
Muzej Krištofa Kolumba.
Največji akvarij v Poema del Mar.
Največji akvarij v Poema del Mar.
Sprehod nad tropskimi ribniki.
Sprehod nad tropskimi ribniki.
Med zanimivejšimi prebivalci akvarijev: vrtna jegulja, morski zmaj in raža.
Med zanimivejšimi prebivalci akvarijev: vrtna jegulja, morski zmaj in raža.

Petek je bil končno dan za počitek in uživanje na plaži. Izbrali smo si 15 minut z avtom oddaljeno Playa de Amadores, umetno narejeno peščeno plažo (s peskom uvoženim iz Karibov) z velikim parkiriščem, promenado in lokali. Se pravi vse, kar potrebuješ za celodnevno uživanje ob morju. Prispeli smo okrog pol enajstih, kar je bilo še dovolj zgodaj za veliko izbiro prostih parkirišč (popoldne se je napolnilo) in tudi plaža je bila še relativno prazna, tako da smo si lahko izbrali mesto najbližje morju. Temperatura zraka je bila v spodnjih dvajsetih, morje pa tudi okrog dvajset, a nebo brez oblačka je dalo občutek prijetne topline. Kopanje je bilo za bolj pogumne in kdor ni želel v vodo, se je lahko igral s peskom. Brez sladoleda seveda ni šlo, kar je bilo dovolj za prvo lakoto, a za kosilo smo se vseeno odločili, da si ga privoščimo v bližini hotela. Tako smo plažo okrog dveh zapustili in odšli na kosilo, preostanek popoldneva pa smo preživeli kar na bazenu v hotelu.

Najboljša plaža za kopanje v morju v januarju.
Najboljša plaža za kopanje v morju v januarju.
Pogled na umetno plažo Playa de Amadores.
Pogled na umetno plažo Playa de Amadores.

Spočiti od poležavanja na plaži in ob bazenu, smo se v soboto podali na najbolj ambiciozen izlet tokratnega dopusta: pot okrog celotnega otoka. Otok niti ni tako velik in po glavnih cestah obkrožiš otok v slabih treh urah s prevoženimi 170 kilometri. Večino od tega je avtocesta, približno tretjina poti pa so ovinkaste gorske ceste. Iz hotela smo se odpravili okrog desetih in v smeri urinega kazalca nadaljevali proti zahodu. V kraju Puerto Mogan se je avtocesta končala, mi pa smo zavili v dolino proti notranjosti otoka. Prvi postanek smo naredili pri skalnati formaciji Los Azulejos de Veneguera, katerim se reče tudi mavrične skale. Gre se za skalnato pobočje, kjer se mešajo kamenine različnega izvora, obdelane z erozijo. Od turkiznih z dodatkom bakra, rdečih železovih oksidov, rumenih s primesmi žvepla in bazaltnih vijoličnih. Bili smo dokaj pozni, tako da smo si skale ogledali le od daleč in iz avta, saj je ob vznožju bilo vse zaparkirano. Po slikoviti cesti smo nadaljevali naprej in prispeli do prvega prelaza s čudovitim razgledom in se nato spustili v dolino ter ponovno v klanec do drugega postanka: Mirador del Balcon. Gre za razgledno točko postavljeno nad klifom na zahodni obali otoka, s pogledom na gorski hrbet z imenom Zmajev rep. V resnici je ravno tako impresivno, kot se sliši, a kdor ima strah pred višino, naj raje ne hodi preblizu. Po kratkem postanku, smo nadaljevali pot do pristaniškega mesta Puerto de las Nieves, na severozahodni obali otoka. Parkirali smo poleg središča in se sprehodili po čudovitem mestecu z belo modrimi hišami. Obvezen je bil tudi postanek na sladoledu ter opazovanje izjemno visokih valov, ki so se lomili na plitvinah pred mestom. Sprehodili smo se tudi do bližnjega kopališča, naravnih skalnih bazenov, a je bilo zaradi visokih valov žal zaprto. Kakšne pol ure vožnje nas je ločilo do naslednjega postanka, arheološkega najdišča Cenobio de Valerón, skladišča za hrano vrezanega v strmo skalo. Staro naj bi bilo okrog 800 let; starodavni prebivalci (guanchi) pa naj bi ga uporabljali do prihoda Špancev v 15. stoletju. Zadnji postanek na dnevnem izletu pa je bilo mestece Firgas, znano po slikoviti glavni ulici, kjer si lahko ogledaš reliefe vseh Kanarskih otokov. Utrujeni in sestradani smo se šele pozno popoldne vrnili v hotel.

Mlin na veter v Moganu.
Mlin na veter v Moganu.
Približevanje mavričnim skalam Los Azulejos de Veneguera.
Približevanje mavričnim skalam Los Azulejos de Veneguera.
Od blizu smo slikali le iz avta, turistični naval je bil kar velik.
Od blizu smo slikali le iz avta, turistični naval je bil kar velik.
Dramatična gorovja zahodnega dela otoka.
Dramatična gorovja zahodnega dela otoka.
Zmajev rep, pogled iz razgledne točke Mirador del Balcon.
Zmajev rep, pogled iz razgledne točke Mirador del Balcon.
Obalna promenada v Puerto de las Nieves.
Obalna promenada v Puerto de las Nieves.
Vsaka vasica ima svojo cerkev, tudi Puerto de las Nieves.
Vsaka vasica ima svojo cerkev, tudi Puerto de las Nieves.
Živahna glavna ulica v Puerto de las Nieves.
Živahna glavna ulica v Puerto de las Nieves.
Puerto de las Nieves ima svojevrsten modro bel slog.
Puerto de las Nieves ima svojevrsten modro bel slog.
Arheološko najdbišče Cenobio de Valerón.
Arheološko najdbišče Cenobio de Valerón.
V luknjah v skalah so prvotni prebivalci shranjevali predvsem hrano.
V luknjah v skalah so prvotni prebivalci shranjevali predvsem hrano.
Cenobio de Valerón je skrit v težko dostopnem hribovju.
Cenobio de Valerón je skrit v težko dostopnem hribovju.
Mestece Firgas je znano po glavni ulici z mozaiki in reliefi Kanarskih otokov.
Mestece Firgas je znano po glavni ulici z mozaiki in reliefi Kanarskih otokov.

V nedeljo, zadnji dan našega dopusta, smo obiskali obalno mestece Puerto de Mogan, kateremu pravijo tudi Male Benetke. Primerjava sicer ni smiselna, saj podobnosti ni veliko, se pa sliši kot magnet za turiste. A vseeno, mestece je urejeno, hiške so čudovito pobarvane, povsod so rože pa še odličen sladoled smo dobili. A to še ni vse, poleg starega dela mesta leži še lepa peščena plaža, kamor bi z veseljem prišli na kopanje. Malico smo si tokrat privoščili kar v apartmaju, popoldne pa uživali še ob bazenu.

Tipična ulica v Puerto de Mogan.
Tipična ulica v Puerto de Mogan.
Mestna plaža v Puerto de Mogan.
Mestna plaža v Puerto de Mogan.
Poleg popolno urejenih fasad je mesto tudi polno rastlin in cvetlic.
Poleg popolno urejenih fasad je mesto tudi polno rastlin in cvetlic.
Po najinem mnenju najlepše mestece na otoku.
Po najinem mnenju najlepše mestece na otoku.

Teden je bil naokoli in preostal nam je samo še odhod domov. Let smo imeli ob dvanajstih popoldne in posledično smo lahko zjutraj v hotelu še v miru pojedli zajtrk in se brez pretirane naglice odpeljali do letališča, kjer smo vrnili avto. Bili smo še celo malo prezgodni, tako da smo morali počakati na oddajo prtljage. Nato pa je preostalo le še čakanje na let, del katerega smo preživeli v kavarni in na otroškem igrišču znotraj terminala. Odhod je bil točen, prihod v Treviso pa tudi in ob devetih zvečer smo prispeli domov.

Gran Canaria nas je navdušila še bolj kot Tenerife, predvsem zaradi lepšega urbanizma, krajinske arhitekture in vsesplošne urejenosti. Časovno dostopna z nekaj urnim letom je super lokacija za tiste, ki si želijo malo več od svojega dopusta, kot pa samo ležanje ob hotelskem bazenu. Je čudovito razgibana in polna naravnih in tudi nekaj arheoloških znamenitosti. Meka za cestno kolesarstvo in pohodništvo, zadnje nas še čaka ko bosta punci malo večji.