S šotorom na Korziko

Korzika, sredozemski otok s čudovitimi plažami, francosko kulinariko in razgibano pokrajino. Dolgo časa je bila na najinem seznamu najljubših neobiskanih destinacij. Če dodamo še ljubezen do kampiranja, bi to moral biti sanjski dopust! A dejstvo, da smo se v začetku poletja selili in da smo imeli popolnoma novo in nepreizkušeno opremo za kampiranje ter dve mali punci, ki nista še nikoli kampirali, je mogoče za najin okus celo preveč začinilo to potovanje.

Našo pot proti Korziki smo začeli dan prej, in sicer v petek, 15. avgusta, ko smo se malo pred osmo odpeljali iz Ljubljane proti Italiji. Za poletne razmere je bilo že kar pozno glede gneče na cesti, a mudilo se nam ni, saj smo imeli trajekt šele naslednji dan. Pri Postojni smo naredili že prvi postanek, obvezna hrana in igrala. Po zajtrku smo brez težav na cesti nadaljevali pot čez mejo v Italijo in se po dobrih dveh urah vožnje ponovno ustavili pri Ochiobellu na prvem postanku za poljnenje. Otroško igrišče poleg polnilnic je pomenilo, da je bil postanek daljši od načrtovanega. Naslednji postanek je bil čez uro in pol pri Firencah, kjer pa smo polnjenje združili skupaj s kosilom. Prenočišče smo imeli rezervirano še v slabo uro vožnje oddaljeni vasici blizu mesteca Vinci. Penzion je bil v prijetni hiši v tipičnem toskanskem slogu, soba je bila čista, gostitelji zelo prijazni, skupna terasa pa je imela čudovit razgled na okoliško pokrajino. Pozno popoldne smo se odpravili še na ogled Vincija, čudovitega starega mesteca, kjer smo si privoščili tudi lahko večerjo. Muzej Leonarda da Vincija smo tokrat spustili in si ga prihranili za naslednjič. Toskana je res čudovita in zagotovo bo to ena izmed naših naslednjih potovanj.

V soboto smo bili pokonci že ob sedmih saj smo imeli ob 11:45 v Piombinu trajekt za na Korziko, v pristanišče je potrebno biti uro prej, do Piombina pa je bilo še slabi dve uri vožnje. V penzionu smo pojedli zajtrk in malo čez osem že sedeli v avtu na cesti proti jugu. Gneče na cesti ni bilo in v pristanišče smo prispeli več kot uro pred plovbo. Temperature so bile visoke tudi za poletje, a na srečo v klimatiziranem avtu ni bila težava počakati na odhod, punci pa sta se kratkočasili z risankami. Vkrcanje je bilo po voznem redu, plovba je bila brez valov, na trajektu pa je bilo kljub velikosti težko dobiti proste sedeže. Slabe štiri ure plovbe je minilo relativno hitro, saj smo se večino časa zadrževali v notranji otroški igralnici, nato smo si privoščili še kosilo (v nič kaj okusni menzi). Ob treh popoldne smo točno po voznem redu pristali v Bastii in kmalu po ozkih in ovinkastih cestah vijugali v hrib, čez prelaz in navzdol proti kraju Patrimonio, kjer smo imeli rezerviran kamp za prvi del naših počitnic na Korziki. V kamp smo prispeli malo čez četrto uro, si našli čudovito senčno parcelo in bili hitro na delu s postavljanjem šotora. Glede na dejstvo, da nisva kampirala že 5 let, da je bila večina opreme za kampiranje, vključno s šotorom, popolnoma nova in da sta dva majhna otroka neprestano tekala naokoli, si lahko štejeva za uspeh, da je po dobri uri in pol šotor stal, postelje so bile napihnjene, stoli in miza pa pripravljeni za posedanje v senčki. In vse to še pri dobrih tridesetih stopinjah v senci brez vetra. Tako je bil pričakovan naslednji korak sprehod do plaže in zasluženo kopanje v morju. Plaža sicer ni bila tipična korziška peščena, temveč iz zaobljenega kamenja različnih velikosti, kar je bilo malo težavno za vstopati v morje, a ker ni bilo valov, temperatura morja pa relativno visoka, nas to sploh ni motilo. Konec koncev smo si Korziko izbrali zaradi lepega morja in nismo bili razočarani. Po kopanju smo si v restavraciji v kampu naročili pice in jih pojedli kar pred šotorom, saj je bila restavracija polno zasedena. Spanje v novem šotoru sploh ni bila težava in punci sta zadovoljni skupaj zaspali v svoji spalnici, midva pa utrujena kmalu za njima. Naslednje dva dni smo večinoma uživali na plaži, si privoščili večerjo v restavraciji v kampu (burger, pica in odlične sladice) in se založili s hrano z obiskom večje trgovine na drugi strani otoka.

Ajaccio

Za udobno bivanje v kampu nam je manjkala še kuhinjska omara, kamor bi shranili hrano in posodo ter postavili indukcijsko kuhališče. Še pred obiskom Korzike sva vedela, da sta na otoku dve trgovini Decathlon, a žal je bila ena v jugovzhodnem Ajacciu in druga v južnem Porto Vecchiu, približno tri ure vožnje v eno smer. Tako smo se v torek odločili za dnevni izlet v Ajaccio, rojstni kraj Napoleona Bonaparteja. Po zajtrku smo sedli v avto in zavili proti Saint Florent-u, turističnem kraju nedaleč od našega kampa, kjer smo obtičali v prometnem zastoju. Poleti na Korziki gre vožnja počasi, ali je gneča skozi mesteca in vasi, ali pa so ceste tako ovinkaste, da je povprečna hitrost 30 km/h ali celo manj. In taka je bila tudi cesta od Saint Florenta naprej do glavne ceste v notranjosti otoka, ki povezuje večja mesta. Eno uro ostrih ovinkov skozi makijo je bilo več kot preveč in prav veselili smo se bolj ravne ceste v notranjosti. Ta nas je nato peljala mimo mesta Corte, največjega mesta v notranjosti, znanega po boju za korziško neodvisnost in z edino univerzo na otoku in naprej mimo slikovitih mestec Venaco in Vivario ter čez prelaz Vizzavona, kjer se je odprl razgled proti Ajacciu. Vožnje do nakupovalnega središča v predmestju ni bilo več veliko, polnjenje avta pa smo združili s kosilom v nezapomnljivi tajski restavraciji. Po kosilu smo v Decathlonu kupili željeno kuhinjsko omarico in se nato odpeljali v center Ajaccija, kjer smo parkirali v središču mesta poleg peš cone. Ajaccio je administrativna prestolnica Korzike in tudi njeno največje mesto. Sprehod po ulicah v središču mesta da občutek mest Azurne obale, kar ni naključje, saj je mesto v 19. stoletju postalo zimsko počitniško središče za bogataše. Največja atrakcija v mestu je seveda Napoleonova rojstna hiša, katere pa nismo obiskali, saj smo si raje privoščili odličen domač sladoled. Sprehodili smo se še do bivše vojaške utrdbe na rtu, ki jo danes uporabljajo kot kulturno umetniško središče. Pred odhodom nazaj, smo si v pekarni kupili še rogljičke, katere smo pomalicali kar ob postanku na prelazu Vizzavona. V kamp smo se vrnili že v temi, vožnja nazaj s tremi urami ni bila nič krajša.

Park de Saleccia

V sredo se je vreme rahlo poslabšalo, a je bilo kljub temu dovolj toplo za kopanje v morju. Le kosilo smo morali pojesti v šotoru, saj se je ravno takrat ulil dež. Šotor se je izkazal za dovolj prostornega, da smo si v srednjem prostorju postavili jedilno mizo. Četrtek je bil ponovno dan za izlet, tokrat proti jugozahodu v Park de Saleccia, botanični park v bližini mesta L’Île-Rousse. Vožnje je bilo uro in pol, od tega eno uro po ovinkasti cesti mimo Saint Florenta skozi makijo. V park smo prispeli malo čez dvanajsto uro, ravno ob času za kosilo. Še dobro, da imajo v parku restavracijo! Kosilo je bilo okusno, otroci so dobili sladice, midva pa kavo in okrepčani smo lahko začeli z obiskom parka. Odprt leta 2005, je družinski projekt z namenom vzgajanja predvsem korziških mediteranskih rastlin, ki se razprostira na 7 hektarjih površin. Sprehod po parku nam je vzel dobro uro, otroka sta se zabavala z iskanjem rastlin iz seznama, katerega so nam dali ob vstopu, midva pa sva uživala ob čudovitih rastlinah in lepih razgledih. Ogled parka smo zaključili še na otroškem igrišču, saj se igralom ni mogoče več izogniti. Pred vrnitvijo v kamp, smo se ustavili še na kopanju na plaži di Lozari, čudoviti peščeni plaži v velikem zalivu s turkiznim morjem, a ta dan je bil žal oblačen in vetroven, tako da nam kopanje niti ni prijalo. Preostala je še dolga vožnja nazaj po ovinkasti cesti skozi makijo. Vsaj otrokoma med vožnjo ni bilo slabo.

Cap Corse

Petek je bil sončen, a vetroven. Posledično so bili valovi v morju pred kampom visoki in kopanje za majhne otroke težje. Kljub temu, smo dan preživeli v kampu in na plaži. Sladoled in vaflji iz kombija na plaži so bili odlični, otroška igrala v kampu pa tudi dobro obiskana. V soboto je bil dan za izlet in tokrat smo izbrali krožno pot po severnem rtu Korzike imenovanem Cap Corse. Naš kamp se je nahajal na jugozahodnem delu rta, tako da je bil idealno izhodišče za krožno pot, dolgo približno 120 km. Odločili smo se za obratno smer urinega kazalca in se najprej mimo Patrimonia dvignili na prelaz in se spustili do Bastie, nato pa brez postanka nadaljevali proti severu po prijetni obalni cesti mimo številnih vasic in plaž. V mestecu Erbalunga smo naredili prvi postanek, saj je bil že čas za kosilo. Izbrali smo eno izmed številnih restavracij na glavnem trgu in si prvič privoščili korziško hrano. Civet de sanglier je v vinu kuhano meso divjega prašiča s korenjem in začimbami postreženo s testeninami. Otrokoma je mnogo bolj teknil kot njun pečen piščanec s pire krompirjem (tudi odličen). Po sladici (obvezni) in kavici smo naredili še sprehod po mestu in si ogledali genovski stolp v mestu. Na otoku jih je 67, zgrajeni so bili v 16. stoletju kot obramba pred gusarji, danes pa dajejo korziški pokrajini svoj edinstven pečat. Po ogledu mesteca smo nadaljevali z avtom naprej proti severu. Počasna ovinkasta vožnja je bila idealna za spanec, tako da so nadaljnji postanki odpadli, a nič zato, že same vožnje po krožni poti je bilo za več kot 3 ure. Pri mestecu Macinaggio se je obalna cesta končala in zavila v hribovje proti zahodu. In če je bila vzhodna stran rta dokaj položna z mesteci ob obali, je zahodna stran strma in gozdnata, redke vasice pa se nahajajo sredi strmine daleč nad morjem. Na kopanju smo se ustavili na plaži d’Alba, plaži iz črnega okroglega proda, kjer naj bi bil naravno prisoten tudi azbest. Ob oblačnem in vetrovnem vremenu je bila plaža prijetno topla, morje pa neverjetno temne modre barve, oboje zahvaljujoč temni barvi kamenčkov. Naslednji postanek je bila vasica Nonza, ena izmed najlepših in najstarejših vasic na otoku (ustanovljena že leta 1109). Na hitro smo skočili v cerkev sv. Julije, zlezli na hribček nad vasico, kjer smo uživali v čudovitem razgledu, obisk pa zaključili z odličnim domačim sladoledom. Do kampa je bilo nato samo še 20 minut vožnje po ozki in zelo ovinkasti cesti.

Premik na jug

V nedeljo smo bolj ali manj uživali v kampu, le zvečer smo se na večerjo odpeljali v bližnji Saint-Florent. Ob plaži za večerjo parkirajo tovornjak, kjer dva domačina pripravljata suši. Za otroka sva v bližnji piceriji naročila pico, za naju suši, na plaži pa smo si pogrnili odejo za piknik večerjo. Pica je bila odlična, suši niti ne, ambient na plaži ob sončnem zahodu pa imeniten. Ponedeljek je bil dan za zamenjavo lokacije, iz hribovitega severa na bolj gričevnati jug. Po zajtrku smo začeli s pospravljanjem šotora in pred dvanajsto je bilo vse že zloženo v avto. Na recepciji smo nakupili še nekaj odličnega lokalnega medu za domov in nato odrinili proti Saint-Florentu. Lačen se seveda ne spodobi iti na tako dolgo pot, zato smo se ustavili še v obcestni gostilni na dveh ogromnih zrezkih. Okrepčani po okusnem kosilu smo brez težav zmogli dobri dve uri dolgo pot do kampa Le California blizu Porto-Vecchia. Vožnja po vzhodni obali otoka je bila pravo nasprotje severnega dela – namesto strmih hribov in neprehodne makije, so tu prevladovale ravnine, hribčki ter kmetijske površine. A potovalna hitrost ni bila prav višja na račun gostega prometa in zastojev v mestih. Pozno popoldne smo prispeli do prijetnega kampa v borovem gozdu ob mivkasti plaži. Kamp je bil veliko nasprotje prejšnjega, prostornejši in primernejši za majhne otroke, zato so v njem prevladovale mlade družine. Kmalu smo v njem našli svoje mesto in šotor je hitro stal, zato smo imeli pred spanjem še čas za hiter skok v morje. V torek smo uživali kar v kampu. Plaža se je izkazala za idealno za otroke, na obali so lahko gradili peščene gradove, morje pa je bilo plitko in z mehko podlago, idealno tudi za najmanjše.

Bonifacio

Sreda je bila spet dan za izlet. Odpeljali smo se do Bonifacia, najjužnejšega mesta Korzike, znanega po svoji citadeli na apnenčastih klifih. Ustanovljeno je bilo že v 9. stoletju zaradi odličnega naravnega pristanišča ter lege ob sardinski ožini, kot pomembna pomorska postojanka. Mi smo sicer do mesta prispeli kar z avtom, tako kot številni drugi turisti in kar nekaj časa preživeli v zastoju na glavni mestni vpadnici. Težava je seveda v parkiriščih in ker smo prispeli dokaj pozno okrog 12. ure, smo dobili prostor šele približno kilometer stran od pristanišča. Ko smo končno prispeli do pristanišča, smo bili že lačni in na živahni promenadi ni bilo težko izbrati lokala z dobrim sladoledom. Okrepčati se je bilo nujno, saj se mesto nahaja na 70 m visokem klifu, do katerega vodijo stopnice in strma pot. Naša štiriletnici klanec ni delal težav, dvoletnica pa se je udobno peljala kar v vozičku. Vstop v mesto je skozi impresivna mestna vrata, kjer te pričakajo ozke mestne uličice na eni strani ter prepad in razgled vse do Sardinije na drugi. Potem pa še gneča turistov in trgovinice in lokali s ponudbo, prilagojeno vsej tej množici obiskovalcev. Verjetno izven sezone vse skupaj izpade bolj simpatično, v vročem avgustu pa nas mesto ni preveč navdušilo. Ob pol treh smo bili že na poti nazaj do avta, da smo lahko pozno popoldne preživeli še na plaži ob kampu. Četrtek smo preživeli v kampu z dopoldanskim kopanjem na bližnji naravni plaži Pinarellu, popoldne pa na plaži ob kampu. Preizkusili smo še sladoled v restavraciji v kampu, ki se je izkazal za odličnega.

Zonza, prelaz Bavella in Solenzara

V noči na petek so otok zajele nevihte in tako je naslednji dan pihal močan zahodnik. Posledično je bilo morje valovito, kopanje za malčke oteženo, dan pa smo najbolje izkoristili z izletom v notranjost otoka. Odpravili smo se proti severu med hribe in se po gorski cesti skozi gozdove povzpeli do vasice Zonza. Prijetna vasica leži na približno 750 m nadmorske višine in je obdana s kostanjevimi gozdovi. Obmorskega občutka ni več, temperature so nižje in hitro pozabiš, da se nahajaš na otoku sredi Mediterana. V eni izmed vaških gostiln smo si privoščili okusno kosilo, po krajšem obhodu vaških ulic in obveznem obisku igral smo se odpeljali naprej do naslednjega postanka na prelazu Col de Bavella. Na nadmorski višini 1218 metrov borovci zamenjajo kostanje, odpre se razgled do morja na vzhodu otoka ter na špičaste vrhove Aiguilles de Bavella. Prelaz je izhodišče za marsikatero peš pot, a z majhnimi otroki več kot krajšega obhoda seveda nismo naredili. Preostal nam je še spust na vzhodno stran proti dolini Solenzare. Cesta je bila slikovita, razgledi čudoviti, ob poti pa smo opazili tudi divje prašiče. Spodaj v dolini smo se ustavili ob enem izmed naravnih kopališč in skočili v reko. Voda je bila prijetno topla, in tudi mestoma dovolj globoka, da si lahko zaplaval, manjše brzice pa so bile neizmerna zabava za otroke. V kamp smo se vrnili šele pozno popoldne.

Porto-Vecchio in pot domov

V soboto smo se v času kosila odpeljali v bližnje mesto Porto-Vecchio. Je eno izmed bolj turističnih mest na otoku, kar hitro opaziš že pri ceni parkiranja: na ulici 3 € na uro. Središče mesta se nahaja na hribčku in je obdano z obzidjem. Od parkirišča se je potrebno povzpeti po kar strmem klancu, a si nagrajen s prijetnim mestecem z ozkimi ulicami, očarljivimi hišami in raznoliko turistično ponudbo. Kosilo smo si privoščili v restavraciji z mizami na ozki uličici in bili navdušeni nad okusno lokalno hrano. Obhod mestnega središča pa smo zaključili z odličnim sladoledom. In če je po čem Korzika res presenetila, je to kvaliteta njihovega sladoleda. Vsako mesto ima svojega mojstra sladoledarja in vsak sladoled, katerega smo poskusili, je bil odličen. Preostanek dneva in nedeljo smo uživali kar na plaži v kampu, v nedeljo za večerjo pa si privoščili še pico v restavraciji kampa. Ponedeljek je bil dan odhoda domov. Trajekt smo imeli ob dveh, zjutraj smo pospravili šotor in se odpeljali proti Bastii. Cesta je bila polna prometa in vožnja je bila počasna. Trajekt je imel še nekaj zamude, tako da smo se vkrcali šele ob treh, plovba pa je bila sprva tudi nemirna zaradi valovitega morja. V Livorno smo prispeli ob osmih in preostala nam je samo še dobrih šest ur dolga pot domov.

Če se je dopust začel bolj kot kakšna nočna mora, predvsem zaradi utesnjenosti med strmimi hribi, nerodne plaže v prvem kampu in predvsem privajanja življenju v naravi, smo predvsem v drugem delu našli svoj ritem in začeli uživati. Korzika ponuja veliko, njen čar ni samo ob morju temveč predvsem v notranjosti v prijetnih kostanjevih gozdovih, soteskah in odlični kulinariki. A za uživanje v teh njenih posebnostih se je potrebno prilagoditi in predvsem zaradi visokih gora in počasnega transporta upočasniti, saj v dveh tednih preprosto ni mogoče izkusiti vsega. In lahko rečeva, da bomo na Korziko še šli, a takrat bolj pripravljeni na specifičen otoški način življenja.