Ko piševa tale potopis je za nami že skoraj celo leto… žal je taka starševska realnost. Kar pa tudi ni vedno slabo, saj tako tiste res izjemne stvari v spominu še bolj zažarijo. Naš cilj je bila Andaluzija, a smo na poti doživeli tudi malo Katalonije, Valencije in Francije. Na voljo smo imeli veliko dni, a na koncu si vedno želiš, da bi jih imel še več. Tako zelo razgibana in polna zgodovine je naša stara celina. Tokrat smo prvič doživeli jug Španije, ki se nam je vtisnil v spomin s svojo živahno energijo in edinstvenim stilom. Da o Alhambri ne govorimo, presežek presežkov in resnično edinsten poklon geometriji rokodelstva!
Petek, 25. 3. 2022
Naša avantura se je začela ob treh popoldne s prevzemom avtodoma v Radomljah. Dobrih 6 metrov dolg kombi s kuhinjo, kopalnico in široko posteljo je postal naše prevozno sredstvo in naš dom za naslednje 3 tedne. Celoten postopek je trajal več kot eno uro, nato pa vožnja do doma in selitev prtljage iz stanovanja v avtodom. 3 tedne z dojenčkom v avtodomu predstavlja kar zajetno količino stvari in potrebovali smo več kot dve uri, da smo vse znosili in zasilno pospravili. Okrog osmih zvečer smo se odpravili na našo dolgo pot in v navigacijo vnesli prvo postajo, Gardsko jezero. Želeli smo prenočiti v postajališču za avtodome, vendar smo šele tam ugotovili, da se vsi zaprejo ob enajsti uri zvečer, mi pa smo prispeli šele okrog polnoči. Nič zato, parkirali smo kar pred vhod in tam prespali našo prvo noč.
Sobota, 26. 3. 2022
Noč je bila mirna, postelja pa neudobna. Julija je spala dobro, mami in ati pa že nekako. Zjutraj smo avtodom prestavili v kamp za avtodome, kjer smo si pripravili naš prvi zajtrk v mali kuhinji. Kljub velikosti je še kar šlo in našli smo še nekaj časa za sončenje v čudovitem dnevu. Pred nami je bila namreč dolga pot do zastavljenega cilja nekje na Azurni obali. A žal ni šlo vse po načrtu: na delu avtoceste v Italiji, ki se spusti do morja, so izvajali dela in posledično smo v zastojih izgubili več kot eno uro. Tokrat smo želeli čim prej končati dolgo in naporno vožnjo, tako da smo namesto v Franciji pristali kar v postajališču za avtodome ob morski obali v mestu Savona v Italiji. Do Nice je bilo še dve uri vožnje, a nič zato, večer smo raje izkoristili za počitek in za dobro večerjo.
Nedelja, 27. 3. 2022
Ponoči smo uro prestavili naprej, kar pomeni daljše dneve in več uživanja ob prijetnih večerih. Po zajtrku smo bili kar se da hitro na poti, kar ob majhnem otroku pomeni dobro uro pospravljanja – nekdo mora paziti otroka, kar zmanjša število rok na polovico. Odpeljali smo se proti Franciji, kjer smo se želeli nekje okrog Nice ustaviti na kosilu. Že iz najinega potovanja po Provansi sva vedela, da najti parkirišče v Nici je nemogoče (sploh s tako velikim kombijem), tako da sva raje iskala gostilno nekje ob obali a naprej od središča mesta. Z iskanjem parkirišča in gostilne se je pot podaljšala kar za slabo uro in bili smo že kar malo živčni, ali bomo sploh dobili mizo – v Franciji so namreč kosila strogo od 12. do 14. ure in kasneje hrane več ne dobiš. No vseeno smo našli dobro gostilno ob morju, kjer je še Julija dobila nekaj okusne morske ribe. Popoldne nas je pot peljala po provansalski avtocesti in nato regionalni cesti skozi naravni park Camargue vse do majhnega obmorskega mesteca Palavas-les-Flots, blizu Montpelliera, kjer smo prenočili v večjem postajališču za avtodome.
Ponedeljek, 28. 3. 2022
Po zajtrku smo se sprehodili do mesteca obmorskega letovišča, z dokaj živahno glavno ulico. Dan je bil sončen in prijeten, čeprav ne najbolj topel. Pomlad je šele prihajala, grela pa nas je misel, da bo v Andaluziji precej topleje. Do Španije je bilo le še 3 ure vožnje, želeli pa smo v muzej Dalija v Figueresu, ki je v ponedeljkih zaprt. Tako smo imeli ta dan na sporedu precej manj vožnje, kar smo izkoristili za odlično kosilo v mestu Béziers, kjer pa smo skočili tudi v trgovine. Nujno smo namreč potrebovali ograjico, s katero bi lahko Julijo zaprli v spalni predel, in jo tudi dobili v eni izmed otroških trgovin. Prenočili smo tokrat kar na kmetiji oziroma na posestvu v družbi konj v bližini španske meje. Elektrike in tuša sicer nismo imeli, a za 5 € na noč glede na našo samozadostnost je bilo točno to, kar smo potrebovali. In še Julija je prvič videla konje!
Torek, 29. 3. 2022
Jutro je bilo hladno in oblačno ter vetrovno. Ne najbolj prijetno za sprehode, tako da smo po jutranjem pospravljanju kar hitro nadaljevali s potjo proti Španiji. Kmalu smo bili čez mejo, nato pa porabili slabo uro, da smo spraznili sivo vodo in stranišče. Takšne majhne stvari lahko, če jih ne izvajaš sproti, vzamejo kar veliko dragocenega časa in kasneje smo vodo redno praznili in dotakali, vsakič ko je bila priložnost. V Figueres smo prispeli ob enih, hitro našli parkirišče in se odpravili peš do Dalijevega muzeja. V centru smo se ustavili še na kosilu, ki je bilo s 16 € na osebo (predjed, glavna jed, sladica, pijača) občutno cenejše kot v Franciji. Dalijev muzej (20 € na osebo) je njegov lasten “spomenik”, katerega si je postavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s prenovo mestnega gledališča. Nadrealistična ekstravaganca v dveh besedah, ali z drugimi besedami, muzej tako poseben in zanimiv, da je še Julija brez pritoževanja zdržala dobro uro dolg ogled. Po ogledu smo bili nazaj na cesti in se po dveh urah vožnje ustavili v luksuznem avtokampu kakšnih 50 km naprej od Barcelone. Za 40 € na noč dobiš ravno parcelo pod borovo senco in urejene ogrevane sanitarije, a kljub temu ne ob morju. Nauk za v prihodnje, zgolj za nočitev je popolnoma vseeno, če je kamp poceni ali drag.
Sreda, 30. 3. 2022
Vreme je bilo tokrat bolj slabo, oblačno z občasnimi plohami, tako da smo kar lepo nabirali kilometre po obalni avtocesti. Za kosilo sva našla odlično restavracijo v kraju Torreblanca blizu avtoceste, kjer smo za dnevni meni odšteli 14 € na osebo. Predjed, glavna jed, sladica in še pijača so vključeni v ceno, hrana pa izjemno okusna in sezonska. Edino vino je bilo neužitno in tudi domačine bolj pogosto vidiš piti pivo kot vino. Ustavili smo se še v lokalnem supermarketu in nato nadaljevali naprej proti Alicanteju. Prenočišče smo našli pri kraju Gandia v majhnem kampu ob nasadu pomaranč. Ves kamp je dišal po cvetočih pomarančah, na recepciji pa sva dobila 5 kilogramsko vrečo sveže nabranih pomaranč za 3 €. Tako sladkih pomaranč še nismo jedli!
Četrtek, 31. 3. 2022
Po deževni sredi nas je pričakalo sončno in vetrovno jutro z nizkimi temperaturami. Po zajtrku smo si ogledali še okolico: kamp se je nahajal približno 500 m od morja v ogromnem nasadu pomaranč. Bližje morju so bile približno tri ulice visokih nebotičnikov, nato pa ogromna peščena plaža. In tega kilometre v eno in drugo smer. Temu tipu gradnje niso zastonj rekli betonska džungla in težko si je to predstavljati v visoki sezoni. Kar hitro smo se obrnili in se odpeljali do centra Gandie, ki je znana po palači družine Borgia v starem mestnem jedru. Družina je bila zelo vplivna v Rimu, kjer sva si ogledala njihovo rezidenco, izvirali pa so iz Španije in v Gandiji imeli svojo grofijo. Palača je bogato opremljena in vredna ogleda, katerega pa smo kar hitro zaključili, saj se nam je mudilo naprej. Pred odhodom iz Gandije smo se ustavili še na kavi in pecivu, nato pa se odpeljali do Alicanteja, kjer smo na letališču pobrali Polono. Lačni smo hitro našli gostilno in naročili riževo ponev, specialiteto te gostilne in regije. Nismo bili razočarani, v ogromni litoželezni ponvi smo dobili okusno riževo jed s šparglji in mesom. In ponovno s predjedmi, sladico in pijačo plačali manj kot 50 € za vse tri. Po kosilu smo se zapeljali do bližnjega mesta Elche, ki je znan po največjem nasadu palm v Evropi. Palme so sadili že v rimskih časih in jih obnavljali vse do danes, ko skupno število palm v vseh nasadih presega 200.000. Parkirali smo v centru in se sprehodili po mestnem parku, ki meri 6 hektarov in je z neštetimi palmami številnih vrst eden izmed lepših mestnih parkov. Prespali smo v slabo uro oddaljenem postajališču za avtodome kot edini gostje pri simpatičnem paru, ki je postajališče odprl šele pred nekaj meseci. Parkirani smo bili na ravnem, imeli smo elektriko, razgled je bil čudovit, tuš in stranišče pa so bili na voljo kar v družinski hiši. Če se mogoče sliši nenavadno, za avtodome so takšna postajališča kar pogosta, cenejša, z enakimi storitvami in predvsem bolj prijazna kot brezosebna masovna postajališča v turističnih krajih.
Petek 1. 4. 2022
Zbudili smo se v čudovito sončno jutro, pojedli zajtrk in še malo poklepetali z gostiteljima, ki sta nam prinesla še vrč sveže stisnjenega pomarančnega soka. Nato pa na pot naprej proti jugu in po slabih treh urah vožnje smo prispeli na polotok Cabo de Gata, najbolj sušnat predel Iberskega polotoka in nacionalni park. Ura je bila že prava in lakota vseprisotna, kar je pomenilo le eno: kosilo! Našli smo domačo gostilno specializirano za ribje jedi in z nekaj težavami (znali so izključno samo špansko) naročili solato, ploščo ocvrtih rib in ocvrti krompir. Ribe so bile okusne, najbolj pa je presenetil krompir, ki je sicer izgledal povprečno, a bil odličen. Po sladici smo se odpeljali v park in parkirali kar pri svetilniku, kjer se asfalt konča. Razgledi na vulkanske plaže, vrhove in razburkano morje so bili čudoviti. Naredili smo še kako uro dolg pohod po okolici in se spustili vse do plaže. Julijo smo tokrat namesto v voziček dali kar v nahrbtnik, kar nam je omogočilo hojo po skalnatih potkah in čez drn in strn. Udobno ji je bilo kot kaže dovolj, saj je proti koncu v nahrbtniku tudi zadremala. Prenočili smo v manjšem kampu v osrednjem delu polotoka, kjer smo večerjali še na toplem večernem soncu.
Sobota, 2. 4. 2022
Pred nami je bil še en čudovit sončen dan, katerega smo nameravali izkoristiti z vožnjo do Granade in obiskom Alhambre. Dve uri in pol vožnje do Granade je bilo pred nami, slikovita cesta pa je vodila skozi puščavo Tabernas in pod zasneženimi vrhovi Sierre Nevade, najvišjega gorovja Iberskega polotoka. Temperatura se je v Granadi spustila na vsega 13 stopinj, kar je bilo precej manj od obmorskih 20. Kosili smo v predmestju Granade v arabsko španski restavraciji, nato pa se odpeljali do Alhambre, kjer smo imeli pozno zvečer rezervirane karte za vstop v palače. Alhambra je kompleks palač in utrdbe na hribu nad Granado in je en izmed najbolj obiskanih spomenikov v Andaluziji in na sploh v Španiji. Začetki segajo v 12. stoletje, ko je dinastija Nasrid obstoječo utrdbo na hribu nad Granado začela razvijati v središče emirata Granade. Ob svojem vrhuncu v 14. stoletju je bila mesto v malem, skupaj s številnimi palačami, mošejo, hamamom, hišami, delavnicami in celo kompleksnim vodovodom. Po rekonkvisti in padcu emirata v letu 1492, so krščanski vladarji še vlagali v kompleks, dodali nekaj zgradb in spremenili nekaj obstoječih, vendar nikakor niso mogli doseči mojstrovin rokodelcev mavrskih korenin in še danes Alhambra šteje kot en izmed največjih spomenikov, ne samo mavrske, ampak celotne islamske arhitekture. Je bila pa tudi edina lokacija, kjer vstopnice (14 € na osebo za obisk palač) nismo dobili na želeno uro, temveč precej pozno, ob pol sedmih zvečer. V sam kompleks lahko sicer vstopiš kadarkoli, le za obisk najbolj znane Nasridove palače imaš na voljo točno določeno uro. Po kosilu smo se tako odpeljali do parkirišča pred Alhambro in okrog pete ure vstopili v kompleks. Ogled smo začeli s letno rezidenco Generalife, ki se nahaja izven kompleksa same Alhambre, in je bila zgrajena ob začetku 14. stoletja. Že sprehod do palače pelje čez čudovite vrtove obdane z vodo, ki je bila največje bogastvo Mavrov, ki izhajajo iz suhe severne Afrike. Sama palača pa zračna, s čudovitimi ostrešji, oboki in vzorci vklesanimi v stene ter z lepim razgledom na arabsko četrt Granade na eni strani ter Alhambro na drugi. Že ogled rezidence je dal občutek velikega bogastva Nasridov ter neizmerne spretnosti kamnosekov, arhitektov in inženirjev srednjega veka. Nato smo vstopili v sam kompleks Alhambre in začeli z ogledom Alcazabe, stare utrdbe in najstarejšega ter najslabše ohranjenega dela kompleksa. Ker leži na sami konici hriba, je vrhunec ogleda razgled nad celotno Granado na eni strani ter na snežene vrhove Sierre Nevade na drugi. Malo pred sedmo smo se postavili v vrsto pred vhod v palače Nasrid, najbolj znan in izjemen del kompleksa. In bili navdušeni od začetka do konca! Lepota notranjosti je res izjemna, od izrezljanih stropov, barvite keramike, do izklesanih stebrov in vzorcev na stenah. Mojstrska uporaba svetlobe, zračnost prostorov in prisotnost vode naredijo prostore še toliko bolj privlačne, sploh ob misli na vroča poletja, ko temperatura zlahka preseže 40 stopinj. Mavri so bili res mojstri in v Evropi jim nihče ni bil sposoben parirati še veliko stoletij kasneje! Z obiskom smo zaključili šele po osmi uri, se nato vrnili v naš avtodom in prenočili kar na parkirišču.
Nedelja, 3. 4. 2022
V soboto več časa, kot za obisk Alhambre, ni bilo, tako da smo nedeljo namenili obisku mesta Granada. Iz hriba smo se spustili navzdol ter se približali centru mesta in začeli iskati parkirišče za našo več kot 6 metrov dolgo vozilo. Imeli smo kar srečo in kmalu našli dovolj dolgo parkirišče le kakšnih 15 min hoje od centra mesta. Skozi mestna vrata z arabskim lokom smo vstopili v staro mestno jedro in se sprehodili do Capille Real, kapele kjer sta pokopana kraljica Isabela I. in kralj Ferdinand II., znana po zaključku rekonkviste in sponzoriranju Krištofa Kolumba. V kapelo sicer zaradi stopnic in vozička nismo šli, smo se pa sprehodili mimo katedrale ter stare arabske mestne tržnice in pristali v gostilni na enem od trgov, kjer smo si privoščili kosilo. Po kosilu smo zavili proti Alhambri in se pri vznožju hriba začeli vzpenjati na hrib nasproti Alhambre, kjer se nahaja stara arabska četrt Albayzín. Če so po rekonkvisti osrednji del mesta uspešno pokristjanili in je od mavrske zgodovine ostalo le malo, je četrt Albayzín ohranila svojo podobo iz časa Nasridov in sprehajati se po ozkih uličicah mimo belih hiš je bil pravi užitek pa še razgled nad Alhambro je bil čudovit. Šele pozno popoldne smo se vrnili v avtodom in se odpeljali približno eno uro proti zahodu, kjer smo prespali v kampu v bližini mesta Antequera.
Ponedeljek, 4. 4. 2022
Mesto Antequera je znano po dveh znamenitostih: megalitskih dolmenih in nacionalnem parku Torcal. Seveda, najprej smo obiskali lokalni nakupovalnega center, saj smo potrebovali dobrote za zajtrke in večerje. Nato smo razočarani ugotovili, da so muzeji v ponedeljkih večinoma zaprti, tako da je obisk dolmenov odpadel in smo se odpeljali kar do Parque Natural Torcal de Antequera. Cesta nas je peljala v hribe, pokrajina je bila presenetljivo zelena in do samega vstopa v park nismo točno vedeli kaj pričakovati. Na samem vrhu planote, kjer se nahaja park, pa smo opazili prve kamnite “gobe”. Tu gre za kraško območje, kjer je apnenec na zraku erodiral v plasteh in nastale so značilne skale gobastih oblik. Po parku je na izbiro nekaj sprehajalnih poti in odločili smo se za najkrajšo, 1,5 km dolgo pot, ki traja okrog 45 min. Z Julijo v nahrbtniku je bila to najboljša izbira, saj z 10 kg skupaj z nahrbtnikom ni bila več najlažja. Pot je bila precej lahka in razgledi na razgibano pokrajino so bili čudoviti. Po kakšni uri hoje smo tempo malo pohitrili, za 1,5km smo bili res počasni. Po uri in dvajset minut hoje smo krožno pot zaključili in se spraševali, zakaj smo prehodili 3 km. Izkazalo se je, da smo sredi poti narobe zavili in opravili kar daljšo. Žal nam ni bilo, park je res impresiven, le lakota nas je že dajala, do najbližje gostilne pa je bilo še več kot pol ure vožnje. Do gostilne smo prispeli še pred tretjo, tako da s kosili ni bilo težav (v Španiji kosila strežejo nekje do četrte ure), z malo težav pri naročanju zaradi neznanja španščine smo naročil tri glavne jedi, dve prilogi, sladice in pijačo in za vse skupaj plačali 30 €. Pa še zelo okusno je bilo! Proti večeru smo se odpeljali še dobro uro do Málage, kjer smo v enem izmed okoliških obalnih krajev našli postajališče za avtodome ob plaži. Naredili smo še sprehod po okolici, a prav prijetno zaradi dežja ni bilo.
Torek, 5. 4. 2022
Zjutraj je bilo še vedno oblačno in je občasno deževalo, tako da se nam na ogled Málage ni kaj preveč mudilo. Nekje do dvanajstih smo uspeli pripeljati do pristanišča in začeti z iskanjem parkirišča. Parkirne garaže zaradi višine vse odpadejo, upali smo na kakšno mesto ob cesti. Po uri vožnje gor in dol po mestu smo obupali nad bližino centra in hitro našli parkirišče približno pol ure hoje do središča mesta. V Málago tokrat nismo prišli si ogledovat znamenitosti, občudovati mestne trdnjave in se sprehajati po parku, ne, prišli smo na gastronomsko ekskurzijo v tapas bare, po katerih je mesto znano. Na prvo pokušino smo zavili v malo dražjega Gorkija, kjer smo naročili tri tapase ter vino. Hitro smo bili postreženi in si razdelili ocvrte žlikrofe, krompirjeve cvrtke ter sirovo pito. Tapasi pridejo v manjših porcijah, so idealni za deliti in poskušati veliko jedi, tako da smo po prvi seriji jedi pri Gorkiju raje zaključili in šli po ulicah iskat naslednji tapas bar. Dež je ponehal in mimogrede smo se sprehodili še mimo mestne katedrale, rimskih izkopanin ter pod mestno trdnjavo, kjer smo seveda naredili nekaj fotografij. Drugi izbor tapas bara je bil Uvedoble, kjer smo poleg vina uživali v ribjem fileju na popečenem kruhku, cevichem z guacamolem in račjimi prsmi z mangovo omako. Po vseh teh jedeh smo bili že kar siti, a vseeno je bilo prostora še za sladico in po krajšem sprehodu po ozkih mestnih uličicah smo zavili v tradicionalno čajnico La teteria. Izbira čajev je bila impresivna, slaščic pa tudi. Navdušeni smo bili tudi nad izbranimi sladicami, zmagovalec med čaji pa je bil maroški pravi čaj. Malo čez šest zvečer smo s polnimi trebuhi po štirih urah zaključili z našim obiskom Málage in sprehod nazaj do avtodoma je kar dobro del. Prespali smo tokrat kar na obcestnem parkirišču v bližini letališča, saj je Polona v sredo zgodaj zjutraj letela nazaj proti domu.
Sreda, 6. 4. 2022
Polono smo oddali ob šestih zjutraj, mi pa smo še malo pospali do devete – nam bolj prijetne ure. Po zajtrku smo bili ponovno na cesti proti uro in pol oddaljenemu Gibraltarju. Ker gre za angleški teritorij, je bilo potrebno prečkati mejo, kar nam je zaradi obleganosti vzelo kar dobre pol ure. Namenjeni smo bili na vrh gibraltarske skale, kamor te udobno pripelje gondola. Ker sva v vodiču prebrala, da je hrana v Gibraltarju tipično angleška, sva si tokrat pripravila kar sendviče. In če smo imeli prejšnji dan smolo s parkiranjem, se je tokrat vse izenačilo, namreč ulice v Gibraltarju so ozke, parkirišča pa tudi in čeprav je zgledalo parkirišče okrog spodnje postaje gondole polno in neprimerno našemu dolgemu kombiju, smo vseeno našli ravno prav dolgo luknjo. Obisk skale je bil med dražjimi, saj je gondola za eno osebo in vstop v naravni park stal kar 34 funtov, zaradi majhnosti kabine pa smo potrebovali skoraj eno uro, da smo prišli na vrsto. Malo pred četrto popoldne smo bili končno na vrhu, pod toplim soncem, na močnem vetru in s čudovitim razgledom. Na jugu smo v daljavi zagledali Afriko – če na zemljevidu zgleda, kot da je prehod v Mediteransko morje čisto ozek, je vseeno do Afrike približno 20 km zračne črte, kar niti ni malo. Ni se bilo potrebno sprehoditi daleč, da smo srečali prve opice, po katerih je Gibraltar tudi znan. So vrste berberski makaki in so zelo navajene na stalno prisotnost (in vsiljivost) turistov. Rade pozirajo kameram, še raje pa prosijo za hrano, katero jim taksisti z veseljem ponudijo, kljub visoki zagroženi kazni za hranjenje opic. Zaradi pozne ure kaj dolgo na skali nismo preživeli in smo naredili le kratek sprehod po naravnem rezervatu, nato pa se spustili dol kar z gondolo, čeprav bi to lahko storili tudi po peš poteh. Pred odhodom nazaj v Evropsko Unijo smo se ustavili še na črpalki in natočili precej cenejše gorivo, nato pa v vrsto za prehod meje, kjer smo ponovno izgubili kakšne pol ure. Bilo nam je sicer malo žal, da ni bilo časa za sprehod po starem delu mesta, ki je s svojo angleško kolonialno arhitekturo precej drugačen kot okoliška španska mesta. A za to bi bilo potrebno najti parkirišče za naš avtodom, kar pa je bilo skoraj nemogoče. Drugače pa nas obisk Gibraltarja ni pretirano navdušil, saj zaradi prenatrpanosti ne zaživi v svoji polni naravni lepoti. Prespali smo v kampu pri mestu Tarifa, ki je najjužnejše na Iberskem polotoku.
Četrtek, 7. 4. 2022
Kamp je bil en izmed najsimpatičnejših na celotni poti: bil je zelen, z naravno senco in čistimi stranišči, od plaže pa ga je ločila le pešpot skozi močvirje. In prenočitev je stala le 20 €! Tudi celotna okolica je bila izjemno zelena in lahko bi pomislili, da smo na Škotskem, ne pa v Andaluziji, kar je bila posledica izjemno deževne zime. Plaža sicer zaradi močvirja in mivke ni bila ravno za kopati, je pa območje izjemno popularno med surferji in kajtarji, saj veter zelo pogosto piha iz Atlantika. Ob dvanajstih smo se odpeljali iz prijetnega kampa in se namenili v kraj Vejer de la Frontera, enega izmed najbolj znanih pueblos blancos (belih vasi) v Andaluziji. Bele vasi so mesta na vrhu nizkih hribov s tipično belo arhitekturo in so med mavrskimi časi ležala ob meji na španskih strani. So ena izmed znamenitosti Andaluzije in škoda bi bila, da se med obiskom ne bi ustavili vsaj v enem. Vejer se nahaja ob glavni cesti, ki gre od juga proti severu do Sevilje, tako da nam je bil praktično ob poti pa še na kosilu smo se morali ustaviti in čas je bil ravno pravi. Ni nam bilo žal, mesto je bilo res čudovito. Od glavnega trga, katerega je poleg belih hiš krasilo rastlinje, ki je naredilo čudovit kontrast (in kjer smo si privoščili tudi okusno kosilo), do ozkih uličic starega mestnega jedra, mesto je res čudovito fotogenično in simpatično. Med sprehodom se splača pokukati še skozi vrata starih mestnih hiš, saj so vhodi pogosto okrašeni s čudovito keramiko. Ker se mesto nahaja na vrhu hriba, pa te ves čas spremlja še čudovit razgled na okoliško pokrajino. Popoldne smo se odpeljali naprej proti severu in našli prenočišče na kmetiji, kakih 15 minut vožnje od še enega belega mesta.
Petek, 8. 4. 2022
Prenočišče na kmetiji je bila tokrat zanimiva izkušnja: lokalni kmet Pepe je del svojega posestva zravnal in napeljal vodovod ter elektriko in postavil preprosto stranišče s tušem. V to ga je verjetno prepričala Nizozemka, ki je s svojim avtodomom tu ustavila pred nekaj meseci in zdaj skrbi za marketing in sprejem gostov z avtodomi. Dodatna ponudba so večeri s petjem ob igranju kitare (katero igra Pepe) in pa ogled hranjenja številnih živali na kmetiji vsako dopoldne. Petje in kitaro smo preskočili (smo sicer slišali skozi tanke stene našega avtodoma), smo si pa od daleč ogledali hranjenje živali s katerimi je bila kmetija kar bogata: prašiči iberico, konji, osli, ovce, kure in še kaj bi se našlo. Opoldne smo kmetijo zapustili in se odpeljalo do bližnjega belega mesta Arcos de la Frontera, ki impresivno stoji na hribu s prepadnimi stenami. V vodičih je mesto omenjeno kot eno izmed najbolj impresivnih pueblos blancos, a sva bila vseeno nad Vejerjem mnogo bolj navdušena. Ulice so bile malenkost manj urejene in tudi razpotegnjenost na ozkem hribu Arcosu ni bila v prid. Je pa mesto znano po praznovanju svetega tedna (semana santa), tedna pred veliko nočjo, ko se po mestu vrstijo procesije. V mestu smo si privoščili tudi kosilo v eni izmed ne preveč številnih restavracij. Bilo je dokaj okusno, a nezapomnljivo. Popoldne smo mesto zapustili in se zapeljali do dobro uro oddaljene Sevilje, kjer smo na obrobju mesta našli dokaj hecno postajališče za avtodome. Ni bilo najlepše in tudi lokacija pod železnico ni bila najbolj umirjena, je imel pa čista stranišča in tuše, avtobusno postajo takoj pred vhodom ter nakupovalno središče čez cesto.
Sobota, 9. 4. 2022
Sevilja je glavno in največje mesto v Andaluziji in s svojimi skoraj 700.000 prebivalci prava metropola. Iskati parkirišče v bližini centra se je posledično zdelo nemogoče (sklepamo na to, da smo po pomoti prejšnji dan z avtodomom zablodili v samo središče), tako da smo se zjutraj po zajtrku usedli na avtobus, ki smo ga imeli dobesedno pred nosom, in se zapeljali do roba starega mestnega središča. Od postaje do palače Alcázar, kamor smo se namenili prvo, je bilo le nekaj minut hoje. Za vstop v palačo smo si tokrat omislili voden ogled, za kar je bilo potrebno počakati dobro uro in čas smo odlično izkoristili za obisk enega izmed številnih tapas barov. Ob pol dveh smo bili v palači, ki je edinstvena po svoji arhitekturi, saj jo je dal zgraditi Peter Kastiljski, krščanski kralj, in to v mavrskem slogu. Zidarje in rokodelce je najel od samih emirjev iz Granade, tako da palača precej spominja na Alhambro, vendar z malenkost manj dovršenosti. Za krščanskega kralja je posebej nenavadno, da je dovolil napise v arabščini in islamsko simboliko, a je bil pred rekonkvisto vseeno ta del Španije precej bolj versko raznolik. Voden ogled s povprečnim vodičem se je zaključil po približno eni uri, mi pa smo nato zavili kar v vrtove poleg palače. Počitek v hladni senci je dobro del, saj se je temperatura tokrat dvignila skoraj do 30 stopinj. Po palači smo zavili v seviljsko katedralo, tretjo največjo katedralo na svetu in velikost ter količina zlatega okrasja sta tisto kar res preseneti. Sevilja je bila le prestolnica za odprave v Amerike in posledično v časih kolonizacije izjemno bogata, kar se seveda pozna na katedrali, v kateri je pokopan tudi Krištof Kolumb. Občutek naše majhnosti zlakoti in po ogledu smo se odpravili v iskanje poznega kosila. Mesto je bilo polno ljudi in najti prazno mizo ni bilo tako enostavno, kljub veliki izbiri restavracij. Pristali smo v bolj turistično usmerjeni v eni izmed ulic v peš coni, postrežba je bila hitra, hrana okusna, a ne pretresljiva. Po kosilu smo naredili še en daljši obhod po mestu do nabrežja reke Guadalquivir in potem nazaj mimo bikoborske arene in obrambnega stolpa Torre del Oro vse do Plaze de España. Nato pa na avtobus in nazaj do našega avtodoma. Sevilja je ogromna z veliko turistične in gastronomske ponudbe. Dan v mestu je hitro minil in izpustili smo kar nekaj zanimivosti. V živahnem mestu bi brez težav preživeli še kak dan ali dva.
Nedelja, 10. 4. 2022
Dopoldne smo zapustili postajališče in se odpeljali proti slabi dve uri oddaljeni Córdobi. Parkirati smo morali kakih petnajst minut peš od centra, saj so imeli v mestu procesijo za sveti teden, kar je privabilo ogromno obiskovalcev. Pot do centra mesta je prečkala reko Guadalquivir čez star rimski most iz prvega stoletja, na drugem bregu reke pa smo takoj ugledali slavno Mezquito, mošejo-katedralo iz 8. stoletja, ki je res prava zvezda mesta. Za obisk smo bili sicer preveč lačni, tako da smo se raje sprehodili po simpatičnih mestnih ulicah ven iz starega mesta do Mercado Victoria, tržnice z gostilnicami, kjer smo si privoščili kosilo sestavljeno iz številnih jedi različnih restavracij. Po kosilu smo zavili nazaj v staro mesto in se sprehodili po ozkih uličicah med belimi hišami z bogato okrašeni vrati in notranjimi dvorišči. Turistom prilagojen je le strogi center ob Mezquiti, ostali del mestnega središča pa ohranja svojo čarobnost in simpatičnost. Pozno popoldne smo seveda zavili še v Mezquito, mošejo iz 8. stoletja, časa, ko je bila Córdoba še arabska. Samo mošejo so dograjevali dve stoletji, vse do 10. stoletja in končna velikost je dosegla impresivnih 180 m x 130 m. Konstrukcija stoji na skoraj 1000 stebrih večinoma rimske izdelave, značilni rdeče beli dvojni loki pa jo naredijo prepoznavno in unikatno. Po rekonkvisti v 13. stoletju so sredi stavbe zgradili katedralo, zaprli okna in vrata ter minaret spremenili v zvonik. Molilnica obrnjena proti Meki je, kljub rekonkvisti, presenetljivo ostala. Stavba je res impresivna, sploh originalni deli iz 9. in 10. stoletja in lahko rečemo, da so s kasnejšim dograjevanjem v krščanskih časih izgled stavbe le poslabšali, čeprav jo je to verjetno rešilo pred podrtjem. Córdoba je bila v 10. stoletju drugo največje mesto v Evropi in to skupaj z Mezquito priča o naprednosti mavrske civilizacije, ki je bila takrat najnaprednejša v Evropi. Zvečer smo se odpeljali do uro oddaljene Ubede, kjer smo prespali na brezplačnem postajališču za avtodome.
Ponedeljek, 11. 4. 2022
Ponedeljek je bil naš zadnji dan v Andaluziji in izkoristili smo ga za ogled mesta Úbeda, znanega po bogati renesančni arhitekturi. Mesto je najbolj uspevalo v 16. stoletju, ko je lokalno plemstvo pridobilo visoke položaje v španski kraljevini, predvsem povezane s kolonizacijo, in je veliko vlagalo v razvoj mesta. Rezultat je bogato staro mestno jedro, ki spominja bolj na italijanska mesta, kot pa na preostala mesta v Andaluziji. Naredili smo zanimiv sprehod, najbolj znane stavbe v mestu, mestne hiše, pa zaradi rekonstrukcije žal nismo mogli videti. Popoldne smo se zapeljali še do supermarketa in v novejšem delu mesta našli restavracijo, kjer smo uživali ob hobotnici in bikovem repu (lokalni specialiteti). Pozno popoldne smo po enajstih dneh v Andaluziji dokončno obrnili proti več kot 2000 km oddaljenemu domu in se poslovili od te španske pokrajine, ki nas je navduševala na vsakem koraku. Pot nas je vodila proti severu v pokrajino Kastilja-Manča, kjer smo se po približno dveh urah ustavili v manjšem postajališču za avtodome, ki so v teh krajih precej redki.
Torek, 12. 4. 2022
Vreme se je precej poslabšalo, ohladilo se je in občasne plohice so nas spremljale ob vožnji nazaj proti mediteranski obali. Okrog enih smo prispeli do Valencije, kjer smo se ustavili v večjem nakupovalnem središču in opravili manjše nakupe ter si privoščili kosilo. Še dobri dve uri vožnje smo naredili popoldne in se ustavili v obmorskem kampu dobrih 100 km pred Barcelono. Parcelo smo dobili ob peščeni plaži v prvi vrsti ob morju, a kaj ko je deževalo, morje pa je bilo izjemno valovito. Vsaj kamp je bil z 20 € na noč zelo ugoden, če že nismo izkoristili idealne lege ob morju.
Sreda, 13. 4. 2022
Vreme se ni izboljšalo, tako da smo kar pridno naprej nabirali kilometre po avtocesti. Uspelo nam je narediti dobrih 200 km do Girone, kjer smo se ustavili na kosilu. Izbrala sva boljšo restavracijo na robu mesta (parkirišče je pri velikem avtodomu kar pomembna omejitev) in si privoščila 8 hodni meni za 36 € na osebo. Šest predjedi, glavna jed in sladica, vse zelo okusno ter zelo obilno, presenečenje pa je bila najina punca, ki se je zabavala ob dobro uro in pol dolgem obroku, kljub temu, da razen kruha kaj veliko ni smela niti poskusiti. Še natakar jo je pohvalil, kako pridna je! Po kosilu smo nadaljevali vožnjo in zapustili Španijo ter se po približno dveh urah ustavili v postajališču za avtodome pri mestu Béziers v Franciji, kjer je izza oblakov končno posijalo sonce.
Četrtek, 14. 4. 2022
Do konca dopusta je bilo še nekaj dni, pot do doma pa tudi ni bila več predolga in odločitev je padla, da si za dva dni še malo ogledamo Provanso – najin prvi cestni potep je bil ravno v Provanso in je bil žal za kar nekaj dni prekratek. In če sva prvič spustila Avignon, smo imeli zdaj idealno priložnost, da se za en dan ustavimo ravno tam. Vreme je bilo idealno, sončno in toplo in parkirišče smo našli kar na postajališču za avtodome, nedaleč od starega mestnega jedra, ki je ležalo na drugem bregu reke Rone. Prvi postanek v mestu je bila gostilna in z nekaj iskanja po starem mestnem jedru, smo kmalu našli gostilnico z dnevnim menijem. 17 € za orjaški gamber z žara, solato s špinačo, popečenim kruhkom in šparglji je bila odlična cena, sploh za okusno jed. Po sladici in kavici je sledil ogled papeške palače – Avignon je bil v 14. stoletju skoraj 70 let sedež papežev in posledično je v mestu zrasla velika palača v gotskem slogu. Ogled je trajal približno uro in interaktivni vodič na tablici je razkril nekaj zgodovine in dal približno idejo o izgledu palače v času papežev, saj so danes prostori večinoma prazni. In če to primerjamo z mavrskimi palačami iz istega ali celo starejšega časovnega obdobja, dobimo še enkrat občutek, da je bila Evropa takrat res v mračnjaškem obdobju. Toliko bolj pa je navdušil obisk starega mestnega jedra Avignona, ki je simpatično, prijazno pešcem in polno zanimivih trgovinic in pekarn. Prenočili smo v kampu pri mestu L’Isle-sur-la-Sorgue dobre pol ure vožnje stran.
Petek, 15. 4. 2022
L’Isle-sur-la-Sorgue sva že obiskala na prvem izletu po Provansi, vendar sva si rekla, da se vrneva in to s kombijem. Kombi sva zdaj dejansko imela in res bi bilo škoda, da ne bi ponovno naredila enega obhoda po številnih starinarnicah, največje atrakcije v mestu. V mestu je bil ta vikend celo sejem starin, tako da smo imeli že težavo dobiti prosto mesto v kampu, saj je bil mestni kamp poln in smo morali obiskati drugega nekaj kilometrov stran. Kar niti ni bilo slabo, saj je bil kamp en izmed najlepših na potovanju, z lego v gozdu ob reki Sorgue. Dobili smo čudovito travnato parcelo, na recepciji pa lokalno vino in marmelado, tako da smo uživali že v četrtek zvečer. Dopoldne se nam je bilo kar težko odpraviti ven iz kampa, a vseeno je bilo potrebno oditi na sejem v mesto. Parkirišče smo dobili kak kilometer ven iz centra, ki je bil zaprt za promet, mestna ulica ob reki pa spremenjena v sejmišče. Po hitrem ogledu sejmišča, ki se je šibilo od vseh vrst starin, smo zavili kar v gostilno na dnevni meni (polenovka, aioli, krompir, polži, šparglji, korenje in jajce). Po kosilu še ogled starega dela mesta in pa nazaj na sejmišče po stvari, katere so se nama zdele zanimive. Nekaj so že prodali, nekaj pa sva celo kupila pa čeprav po velikosti za to ne bi potrebovala kombija. No, pa tudi v našem kombiju res ni bilo prostora za karkoli velikega. Pozno popoldne smo odrinili naprej na pot in namesto na obalno avtocesto zavili proti severu. Z vožnjo smo uspeli pripeljati do kraja Sisteron, kjer smo našli kamp in uživali v toplem in sončnem večeru.
Sobota, 16. 4. 2022
Do doma je bilo še manj kot 900 km, kar smo imeli namen prevoziti do nedelje zvečer. Dopoldne smo odrinili iz kampa nazaj na avtocesto, ki pa se je kmalu končala in zamenjala jo je regionalna cesta, ki se je začela vzpenjati v Alpe. V kraju Briançon, nedaleč od italijanske meje, smo si privoščili kosilo, nato pa se po vijugasti cesti dvignili vse do 1850 m visok prelaz Col de Montgenèvre, kjer smo zapustili Francijo in se začeli spuščati proti Torinu. Do večera smo uspeli pripeljati do Lago Maggiore v bližini Milana, kar je bila slaba ideja, saj ne kampi, ne postajališča za avtodome, niso imeli prostih mest. Tako smo prespali kar na parkirišču pred enem izmed postajališč za avtodome in izgubili več kot uro vožnje. V Italiji je potovanje z avtodomi mnogo bolj številčno kot drugje, sploh med prazniki.
Nedelja, 17. 4. 2022
Sončno, a hladno jutro smo izkoristili še za kratek sprehod do jezera, nato pa nadaljevali proti domu. Preostala nam je le še bolj ali manj dolgočasna vožnja čez severno Italijo do doma, ki se je malo podaljšala zaradi zastojev na avtocesti v bližini Milana. Vseeno nam je ob pol sedmih zvečer uspelo priti domov po 6206 prevoženih kilometrih, utrujeni od vožnje, a polni spominov na nove dogodivščine.
Tri tedne v avtodomu z dojenčkom in več kot 6000 km vožnje se sliši kot zahteven zalogaj in res, treba je priznati, da je bilo sprva precej naporno. Sploh če nimaš lastniškega avtodoma in se moraš ugnezditi na tistih nekaj kvadratov in ugotoviti, na kaj vse je potrebno misliti. A smo vseeno hitro uspeli najti svoj ritem, ter začeli uživati v lepotah Španije, ki nas je še bolj pozitivno presenetila, kot smo že tako pričakovali. Od odlične hrane, do čudovitih mest in naravnih znamenitosti, sploh Andaluzija je bila poglavje zase. Ljudje so prijazni, navigacija je preprosta in vreme je čudovito. Po vrnitvi zlahka rečemo, da si bomo Španijo še ogledali in to brez zadržkov z avtodomom in majhnimi otroci.
