Apulija, peta Italije

Težko je narediti uvod brez, najbolj očitne omembe in to je seveda hrana. Počasi se že ponavljava, ampak tako je to pri nama. Drži… narava je lepa in razgibana, od gozdnega Gargana, do peščenih plaž Italijanskih Maldivov. Čarobna starinska mesta s pečati raznolikih narodov. Pa mediteransko vzdušje, zgodovina na vsakem koraku, občutek za estetiko… a na koncu dneva (in seveda tudi na začetku) te najbolj razveselijo jedi. Vse od morske kuhinje, do domačih testenin, odličnih delikates do stalnice – pizze. Kraljica zajtrkov je nedvomno lokalna sladica pasticciotto, ki se jo težko preobješ. Vse to pa spremlja skodelica dišeče kave ali kozarček odličnega primitiva rosata in recept za veselje je neizogiben. Ja, tudi morje je lepo in ljudje so zelo prijetni 🙂

Četrtek, 30. 7. 2020

Za prvi dan najinega potovanja sva si za cilj zadala začetek Apulije – polotok Gargano, oddaljen približno 900 km od Ljubljane. Gre za skrajno severni del Italijanske dežele Apulije, znan predvsem po starodavnem gozdu, ki prekriva večino polotoka, ter lepem morju z neštetimi peščenimi plažami. Odlična izbira za uvod v to južnoitalijansko pokrajino. Pot sva začela ob devetih zjutraj, ko sva zapeljala na bolj kot ne prazno avtocesto proti Italiji. Po treh urah in pol vožnje sva že parkirala avto v parkirno garažo v središču Bologne in se odpravila proti lokalčku znanemu po odličnih narezkih (novembra 2019 sva v Bologni preživela dva dni in bila navdušena nad La Prosciutterio). Salamce, siri in rdeče vino so bili tako okusni, da nama je ostalo v nepozabnem spominu in vedela sva, da morava obisk ponoviti! Razlika z novembrom je bila predvsem v temperaturi, saj je tokrat žgalo do okrog 35 stopinj, kar pa ni bila težava – avto je bil parkiran v podzemni garaži, med vožnjo pa naju je seveda hladila klima. Odlično sita sva po dobri uri dolgem postanku iz Bologne zavila na avtocesto E14, ki teče ob jadranski obali vse do Taranta. Vožnja je bila slikovita, s pogledom na številne vasice in mesta na hribih nad obalo (vključno s San Marinom) in je razen slabo uro dolgega zastoja zaradi del na cesti potekala hitro. Okrog sedmih sva avtocesto pri Lesini zapustila in nadaljevala proti polotoku Gargano. Ravnino sva pustila za seboj in se po ovinkasti cesti začela približevati najini dnevni destinaciji, kampu blizu mesta Peschici. Manjši kamp v oljčnem nasadu, kakšnih dva kilometra od morja, se je izkazal za odlično izbiro, saj je bila poleg recepcije odlična gostilna s tradicionalno apulijsko hrano in ker je bil manjši družinski kamp, so bili lastniki prijetni in takoj sva se počutila kot doma. No pa še izjemno poceni nastanitev je bila, za dve noči sva plačala vsega 50 €. Po hitri postavitvi šotora v senci pod oljko, sva takoj zavila v gostilno na večerjo. Tradicionalne mešane predjedi so bile raznolike (školjke, sardelice, bruschette, hobotnica v solati), vino je teklo, za glavno jed pa sva si zaradi pozne ure privoščila le gratiniran sir caciocavallo (apulijska specialiteta) in jajčevce alla parmigiana. Po odlični večerji in dolgi poti bi se spodobilo, da bi hitro in dobro zaspala, a zaradih visokih temperatur (ponoči ni padlo pod 28) in komarjev, žal ni bilo tako.

Petek, 31. 7. 2020

Kljub napornemu potovanju dan prej sva bila po zajtrku že na nogah in željna raziskovanja bližnje okolice. Prvi postanek mestece Peschici. Ime naj bi bilo slovansko in naj bi se nanašalo na fin pesek v okolici. No kakorkoli, mestece stoji na 100 m visokem klifu s čudovitim razgledom na morje. Staro mestno jedro so ozke uličice, bele kamnite hiše in lokalčki ter trgovinice s spominki, ki so bolj kot ne samevale. Turistov res ni bilo veliko, kar bolj kot dopoldanski uri pripisujeva virusu in njegovim posledicam na turizem. Dobra ura je bila dovolj za ogled mesta, vročina pa je kar klicala po obisku ene izmed številnih peščenih plaž v okolici. Izbrala sva zaliv Zaiana, peščeno plažo obdano s klifi. Parkirnina je bila 5 € (kar se je izkazalo za standardno ceno praktično povsod), od avta do plaže pa se je bilo potrebno spustiti po strmih stopnicah. Manjši del plaže so zavzeli ležalniki za najem, večji del pa je k sreči bil prost pa tudi kužki so bili dovoljeni. Pesek je bil res fin, kar ni ravno po najinem okusu, morje pa je bilo toplo in dokaj čisto in osvežitev je dobro dela. Za razliko od Italijanov, ki se na plažah pražijo v najmočnejšem soncu, sva se po dobri uri močnega sonca raje vrnila nazaj v kamp na kosilo. Testenine so bile odlične, sploh tiste s svežimi školjkami, poskusila pa sva tudi tradicionalne orechiette (ušeska) z divjim brokolijem. Skupaj z vinom manj kot 20 €! Popoldne sva raje kot na plažo zavila v središče polotoka v starodavni gozd Umbra. Večinoma bukov in hrastov gozd je zaščiten kot naravni park in prekriva večino notranjosti polotoka, ki se dvigne tudi do 1000 m nadmorske višine. Kar se je seveda poznalo v malenkost nižjih temperaturah in pa predvsem nižji vlažnosti. Obiskovalcem so na voljo sprehajalne poti in mesta za piknik, midva pa kaj dalj od jezerca ob centru za obiskovalce nisva prilezla. No, sva vsaj malo zaspala na mehki travi, vrhunec obiska pa so bile stojnice z domačimi dobrotami, kjer sva kupila taralle (krekerji okrogle oblike, specialiteta južne Italije), domačo salamo in domačo mozzarello. Večerja je bila kar v kampu in sicer pizze iz krušne peči. Danes v Italiji res ne dobiš več slabe pizze!

Sobota, 1. 8. 2020

Dan za premik na južni del polotoka Gargano! Po okusnem zajtrku iz lokalnih pridelkov sva pospravila šotor in se po obalni cesti odpeljala do mesta Vieste na skrajnem vzhodnem robu polotoka. Tako rekoč vsak zaliv ima peščeno plažo s turkiznim morjem ter hotele ali kampe, prost dostop do plaž pa je zelo redek oziroma ga sploh ni. Vieste je največje mesto na polotoku z bogato zgodovino, ki sega vse do 11. stoletja. Staro mestno jedro leži na visokem klifu nad čudovitim morjem, južno od mesta pa se nahaja kilometrska peščena plaža. Pred raziskovanjem mesta sva se ustavila na kavici, aperitivu (katerega skoraj obvezno postrežejo s prigrizki) in sladoledu, kar nama je dalo nekaj energije za sprehod po vročih mestnih uličicah. Mesto je simpatično, svetlo in z ozkimi uličicami, vredno ogleda. Kljub veliki mestni plaži, sva se raje odločila, da se odpeljeva še približno 10 km južno od mesta do zaliva Portogreco, kjer sva našla za najine standarde najlepšo plažo v Apuliji. Avto se parkira kar ob cesti, nato pa je potrebno približno 10 min hoje po strmi potki do zaliva, ujetega med visoke klife s plažo iz majhnih okroglih kamenčkov in kristalno čisto vodo. Polovica plaže je bila pod naravno senco klifa, kar je prišlo res prav ob temperaturi 35 stopinj. Dan sva zaključila v kampu pri kraju Matinatta, kjer sva si v bližnji restavraciji privoščila še okusno večerjo.

Nedelja, 2. 8. 2020

Če je bil prvi kamp majhen, v naravnem okolju in za prehodne goste, je bil ta pravo nasprotje. Parcelo sva dobila tako rekoč med hiškami, gostje so bili večinoma pavšalisti in še umeščen je bil v pozidano območje za ogromno plažo. Plaža sicer simpatična z majhnimi okroglimi kamenčki, a zapolnjena s plačljivimi ležalniki, prost del plaže pa tako ozek, da niti slučajno ni bilo mogoče upoštevati varnostne razdalje z ostalimi obiskovalci. Kamp sicer vizualno ni bil med lepšimi, a je imel zelo prijazno osebje. Po hitrem skoku v vodo po zajtrku sva kar hitro spakirala šotor in se odpeljala do kraja Monte Sant’Angelo, ki je sicer nedaleč stran, a zaradi nadmorske višine 800 m, je vožnja trajala skoraj pol ure. Monte Sant’Angelo je znan kot romarsko središče, kjer naj bi se v 5. stoletju večkrat pojavil nadangel Mihael. Dogodek naj bi se zgodil v podzemnih jamah, katere so že pred tem uporabljali kot pogansko svetišče, kasneje pa je nad jamo zrasla cerkev, poleg cerkve pa še grad in srednjeveško mesto, ki še danes napreduje zaradi verskega turizma. V jame na žalost nisva šla, saj sva prvič pozabila maske, sva si pa v slaščičarni privoščila odlično slaščico. Sprehod po mestu tudi priporočava, saj ima svoj čar, povsod pa te spremlja čudovit razgled nad južnim delom polotoka Gargano. Po ogledu mesta sva nadaljevala pot proti jugu in hribovit in gozdnat Gargano je zamenjala nižina z neskončnimi polji. Slabi dve uri vožnje kasneje sva se ustavila pri gradu Castel del Monte, mojstrovini Friderika II iz 13. stoletja. Stoji na vrhu hriba, je popolne osemkotne oblike in ima osem osemkotnih stolpov. Na ogled notranjosti sicer nisva mogla, saj so zaradi korone zelo zmanjšali število obiskovalcev in je bilo za ta dan vse razprodano, a že pogled na grad in razgled iz hriba sta bila vredna postanka. Naslednji postanek je bil 40 minut oddaljen Bari, glavno mesto dežele Apulije in pomembno pristanišče ob jadranski obali. Pričakovala sva grdo industrijsko mesto polno smeti, a bila prijetno presenečena! Vpadnice sicer prečkajo ne preveč urejena predmestja, a staro mestno jedro je bilo zelo urejeno, čisto in prijazno. Mestna katedrala je marmorno bela, visoka in lepa, splača pa se sprehoditi še do bazilike svetega Miklavža, kjer hranijo tudi njegove posmrtne ostanke, kateri pa niso na ogled. V kavarni sva si prvič privoščila tudi granito (s kavo), sicer tradicionalno sicilijansko slaščico, a se je v tem vročem dnevu izkazala kot odlično poživljajoča osvežitev. Končni postanek ta dan je bilo mestece Alberobello, še približno uro vožnje oddaljeno od Barija.

Ponedeljek, 3. 8. 2020

Alberobello je mestece v dolini Itria, znano po trullijih, majhnih kamnitih domovanjih, zgrajenih večinoma med 16. in 19. stoletjem, ki so zaščitena UNESCOva svetovna dediščina. Samo središče mesta je sestavljeno iz približno 1.600 belih hišk s stožčastimi strehami. Njihova posebnost je tudi, da pri gradnji niso smeli uporabljati cementa ali malte, domnevno naj bi to prepovedovali davčni predpisi. Alberobello je sicer najbolj znano, a ne edino mestece s trulliji in zato je dolina Itria popularna predvsem med ameriškimi in angleškimi turisti, kar je zaradi covida delovalo nama v prid, saj sva brez težav dobila prenočišče v enem izmed trullijev (100 € na noč) v bolj mirnem delu mesteca. Če bi mesto obiskala v klasični sezoni, bi bila rezervacija potrebna precej prej, cena pa vsaj dvojna. Čarobnost mesteca je sicer težko opisati, zato raje prilagava fotografije, je bil pa zanimiv komentar zaposlene pri prevzemu ključev, ki je izjavila, da jo mesto spominja na vas Smrkcev. No, modrih ljudi z belimi kapami na ulicah sicer ni bilo, je bilo pa mestece vseeno turistično živahno in tudi v marsikateri gostilnici brez rezervacije nisi dobil mize. Poleg starega mesta in trulli cerkve, je ogleda vreden še muzej Trullo Sovrano, edini dvonadstropni trulli v mestu, katerega je v 18. stoletju dal zgraditi bogat duhovnik. Omeniti je potrebno še, da v Apuliji zaradi ugodnih razmer pridelajo velike količine vina. Lokalna trta je predvsem negroamaro in primitivo, iz obeh pa proizvajajo rdeča vina in roseje. Posledično v lokalih buteljko kvalitetnega vina dobiš za 15 – 20 €, kar sva pridno izkoriščala vsakič, ko se ni bilo potrebno voziti z avtom. Hišno vino (belo ali rdeče) pa skoraj nikjer ni več kot 1 € za deciliter. Prijetna lastnost italijanskih barov je tudi, da imajo pogosto v ponudbi prigrizke, katere strežejo ob pijačah, tako da pitje okusnih pijač (alkoholnih) naredijo še dodatno prijetno in družabno. Ni potrebno dvakrat napisati, da sva v Alberobellu zelo uživala.

Torek, 4. 8. 2020

Končni postanek tega dne je bil približno uro in pol oddaljen Lecce, a sva zaradi želje po kopanju v morju zavila nazaj proti severu in naredila postanek v dobre pol ure oddaljenem Polignano a Mare. Samo mestece se nama sicer ni zdelo vredno obiska, a plaža v zalivčku pod mestom je bila vredna postanka, pa čeprav se zaradi gneče nisva kopala. Gneča naju je počasi opomnila, da sva takorekoč sredi najbolj obljudenega meseca v Italiji kar se tiče turizma, a vseeno ni bilo pretirano. Kosila sva v mali turistični vasici nedaleč stran, kjer sva bila prvič razočarana nad obedom. Predjedi so bile sicer zelo okusne, ribe v glavni jedi pa niso bile prav sveže in ne najboljšega okusa. Se je pa odlično najedel najin kosmatinec, ki je dobil pol sklede klobas. Naju je postavilo malo na realna tla, da tudi v Italiji ni vedno vsa hrana popolna in da Tripadvisor ocene dejansko delujejo. Popoldne sva se ustavila še v Ostuniju, enem najlepših malih mest v Apuliji. Parkirala sva ob vznožju hriba ob robu mesta in se počasi po ulicah vzpenjala do večjega trga, kjer je bil vhod v stari del mesta. Glavna ulica vijuga v klanec do samega vrha hriba, kjer med hišami pred malim trgom kraljuje katedrala iz romanike s čudovito rozeto. Od tu naprej se ulice zožijo, hiše pa dobijo značilno belo barvo. Razen glavne ulice, brez trgovin s kitajskimi spominki, je avtentično in simpatično, kraj kjer se zlahka izgubiš za nekaj ur. Žal sva bila časovno omejena in sva morala nadaljevati naprej proti Lecceju, kjer sva imela rezerviran apartma za dve noči. Prispela sva okrog sedmih in se z avtom zapeljala do apartmaja v starem delu mesta, kar se je izkazalo za svojevrsten izziv. Ulice namreč niso bile narejene za dolge avtomobile in takih na ulicah niti ne vidiš. Malo težav sva imela zaradi pravokotnega ovinka v ozki ulici, ampak po nekaj poskusih sva avto varno odpeljala iz centra na parkirišče nekaj sto metrov stran. Večer v Lecceju je bil živahen, saj so ulice polne raznovrstnih lokalčkov, kjer strežejo dobro hrano in za lahko večerjo sva si privoščila puccio: kruh podoben lepinji, iz katerega naredijo raznovrstne sendviče. S pivom oz. aperol spritzom je šla odlično skupaj!

Sreda, 5. 8. 2020

Lecce je največje mesto v južnem delu Apulije naseljeno že več kot dve tisočletji, znano pa predvsem po baročnem starem mestnem jedru iz 17. stoletja, ko je mesto doživelo izjemno rast. Tako je bilo celotno mestno jedro obnovljeno v enotnem baročnem slogu, ki je zaradi svoje ekstravagantnosti dobil celo svoje ime: barocco leccese. Poleg mestnega jedra so glavne zvezde baroka seveda cerkve, predvsem Basilica di Santa Croce, ki te s svojimi neštetimi figurami in detajli na fasadi ter v notranjosti res ne pusti ravnodušnega. Vstopnina sicer ni zastonj, vendar za 9 € na osebo dobiš vstop še v 4 druge cerkve, tako da se je nakup res izplačal. Tudi same mestne ulice so navdušujoče in polne detajlov, zgradbe pa so vse zidane iz enakega rumenega apnenca, kar da mestu še dodaten čar. Potem pa so tu še slaščice, po katerih je Lecce znan. Ni ga zajtrka brez pasticciottov, izvrstne male pokrite pite, polnjene z vanilijevo kremo. Znana je tudi kava cafe leccese, espresso z ledom in mandljevim mlekom (sladkorni sirup iz mandljev z značilnim okusom), katero priporočava ob vročih dneh. V številnih slaščičarnah je bilo na voljo še nešteto drugih slaščic, katerih žal nisva uspela poskusiti – da, hrana v Italiji je res na prvem mestu. In ko smo že pri hrani, jedla sva ponovno odlično: za kosilo predjed sestavljeno iz morskih delikates ter narezka, za glavno jed pa testenine s paradižnikom ter solato z lososom in kozicami. Večerja pa je bila presenečenje dneva: trije različni kosi pice, kar se je izkazalo za eno najboljših pic kar sva jih jedla. Lecce naju je navdušil na celi črti!

Četrtek, 6. 8. 2020

Dopoldne sva se poslovila od Lecceja in se odpeljala do morja in znamenite luknje v obali Grotta della Poesia (vstopnina 3 € na osebo). Gre za slabih 30 m široko luknjo v obali s turkiznim morjem. Pogumni se lahko v njej tudi skopajo, a je potrebno skočiti približno 5 m globoko iz skale v vodo. Spodaj v jami se vidi, da je povezana z morjem po približno 30 m dolgem tunelu. Podjetni domačini so naravno posebnost dobro skomercializirali, poleg vstopnine pa se seveda plača tudi parkirnina. Okoli poldneva sva prispela v Otranto, kjer sva najprej zavila v eno izmed boljših morskih restavracij tega potovanja Ristorante retro gusto. Za predjedi sva si privoščila hobotnico v omaki s popečenim kruhom ter pire iz fižola z divjim brokolijem (apulijska specialiteta). Glavni jedi pa odlična tuna na žaru ter izjemni rezanci z mandlji in kozicami. Na koncu še tiramisu in kavica. Odlična popotnica za obisk starega mesta Otranto, ki je podobno kot večina mest v teh koncih grškega izvora z vplivi Rimljanov, Normanov, Bizanca, Turkov in ostalih iz burne apulijske zgodovine. Mesto se začne za obzidjem in glavna ulica se počasi vzpenja do vrha nižjega hriba, kjer stoji grad z obrambnim jarkom. Seveda ne manjka lokalčkov in trgovinic, zaradi ozkih ulic pa je bilo to prvo mesto, kjer so bile maske obvezne tudi na ulicah. Popoldne sva se še skopala na zanimivi plaži pri mestu Santa Cesarea Terme, večer pa sva preživela kar na terasi pred najino sobo v penziončku v notranjosti polotoka Salento. Družbo nama je delala steklenica odličnega črnega vina negroamaro ter taralli in olive.

Petek, 7. 8. 2020

Za ta dan sva si zadala pot do skrajnega juga polotoka Salento. Prvi postanek je bil v mestecu Castro ob Jadranski obali, simpatično mesto na hribu nad morjem s svojo trdnjavo in starim mestnim jedrom in za razliko od ostalih mest tega tipa brez prodajalnic s spominki. Parkiranje je bilo zastonj in še razgled je bil lep. Do skrajne točke polotoka sva imela nato še približno uro vožnje po ozki in ovinkasti obalni cesti mimo neštetih počitniških hišk in majhnih vasic nad strmimi klifi in le redkimi plažicami. V najbolj južnem mestu Santa Maria di Leuca sva naredila postanek za kosilo, ki sva si ga privoščila kar na mali “živilski tržnici” tipa odprta kuhna v Ljubljani. Mesto sicer ni omembe vredno, saj poleg majhne plaže niti ne ponuja kaj veliko. Ustavila sva se še na najbolj južnem rtu polotoka, kjer se nahaja še manjša podzemska jama imenovana Grotta del Diablo, nato pa nadaljevala po zahodni obali polotoka proti severu. Tu se začne najbolj znan počitniški del Salenta, kateremu rečejo tudi italijanski Maldivi. Gre namreč za kilometre in kilometre peščenih plaž s turkiznim morjem in neštetimi hoteli, apartmaji in avtokampi. Pri Torre Vadu sva se tudi ustavila ter za kakšno uro skočila na plažo, da preveriva, ali je vredno svojega imena. Našla sva del s prosto plažo, plačala parkirnino ter se namestila sredi plaže blizu morja. Voda je bila res turkizna in topla in mivka se je nadaljevala še daleč od obale, tako da kopanje bi res težko bilo boljše. Pesek je tudi malenkost debelejši od tistega na Garganu, a se ga še vedno težko znebiš in je tako rekoč povsod. Peščene plaže res zgledajo super na fotografijah, praktičnost pa je vprašljiva. Zadnji večer v apartmaju sva preživela kar zunaj na foteljih s prigrizki in vinom.

Sobota 8. 8. 2020 – ponedeljek 10. 8. 2020

Napočil je čas za malo daljši počitek po bolj aktivnem delu potovanja in zaželela sva si kakšen prijeten majhen kamp malo v notranjosti za italjanskimi Maldivi. Na spletu je objavljenih kar nekaj kampov pri kmečkih turizmih, kar se nama je zdela odlična izbira, saj so cenejši zaradi lokacije v notranjosti pa še ponavadi ponujajo dobro hrano. Po približno uri vožnje sva prispela do prve izbire. Okolica je bila simpatična, a se nama je čudno zdelo, da ni nobenih gostov. Izkazalo se je, da je zaprt zaradi prenove, a sva dobila prijazne napotke do nekega drugega podobnega kampa nedaleč stran. Ta je bil ne samo zaprt, ampak popolnoma zapuščen in zaraščen. Ponavadi gre v tretje rado, ampak tretje izbire niti našla nisva. Ideja za manjši kamp je padla v vodo, očitno nama je bila usojena masovno turistična klasika nekje blizu obale. Našla sva ga blizu mesta Gallipoli, ni bil ob obali (približno kak kilometer stran) pa še cena je bila visoka (165 € za tri noči). Vsaj parcela je bila ogromna in zelena v senčni legi v mirnem delu kampa. Plaža je bila 5 minut vožnje z avtom stran z brezplačnim parkiranjem za goste kampa. Poleg plaže je bil čudovit borov gozd s trdno senco, ki je bila presenetljivo prazna. Sama plaža je bila mivkasta in napolnjena s plačljivimi ležalniki, za katere so hoteli več kot 40 € po osebi. Nekaj malega prostora je sicer bilo na prosti plaži, vendar komaj dovolj za dve brisači in senčnik, tako da sva ostala kar v senci v gozdu. Morje je bilo čisto in turkizne barve, na dnu pa mivka. Seveda tri dni nisva samo ležala na plaži, dvakrat sva se odpeljala do bližnjega Gallipolija. Prvič zvečer, ko je bilo zaradi neizmerne gneče nemogoče dobiti parkirno mesto in sva obupala po uri iskanja, drugič pa naslednji dan dopoldne – v vročini je bilo parkirnih mest na pretek, saj se Italijani pražijo na plažah. Staro mestno jedro leži na otoku, povezanem z obalo s krajšim mostom. Ustanovljeno je bilo še v času starih Grkov, v njegovi zgodovini pa so se med upravljalci menjali Grki, Rimljani, Normani, Francozi in na koncu Italijani. Obdano je z obzidjem, ulice so ozke in kamnite ter polne gostilnic in raznih prodajalnic, med katerimi je izstopala tista z božičnim okrasjem (ja prav ste prebrali). Odličnih sendvičev ni bilo težko najti, privoščila pa sva si še sladoled in kavico na glavnem trgu. Sicer simpatično mesto, a ne izstopajoče. Tridnevni počitek je dobro del, a naju italijanski Maldivi vseeno niso tako navdušili, da bi tu redno preživljala poletja. Letovišče je predvsem super za mularijo, ki več časa namenja nočnem življenju.

Torek, 11. 8. 2020

Najin čas v Apuliji se je počasi iztekal in dopoldne sva pospravila šotorček ter zapustila kamp in se odpravila proti severu. Namenila sva se do slabe tri ure vožnje oddaljene Matere v pokrajini Basilicata. Med potjo se je približal čas za kosilo in s tripadvisorjem res ni bila težava najti dobre gostilne, katero sva našla kar ob poti v kraju Palagianello. Gostilna po imenu La Locanda dello Zing je bila prijetno presenečenje, predvsem set šestih predjedi izjemne avtorske kuhinje osnovane na lokalnih sestavinah in tradiciji. Tudi glavna jed in sladica nista razočarale, za vse skupaj z vinom in grenčico pa nisva plačala več kot 80 €. Sita sva ob treh popoldne prispela v Matero, za katero pravijo da je eno izmed najstarejših stalno naseljeno mest na planetu, kjer so ljudje živeli v jamah že v paleolitiku (10. tisočletje pred našim štetjem). In če so še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja imeli mesto za sramoto Italije zaradi slabih življenjskih razmer v jamah, je danes postala turistično središče, kjer cene za bivanje v enem izmed moderno opremljenih tradicionalnih bivališč zlahka presežejo 300 € na noč. In še danes se mesto zaradi butičnega turizma razvija, kar se vidi predvsem v gradbenih delih na ulicah v predelih mesta, kjer so bile v preteklosti revnejše soseske. In če je že zgodovina mesta zanimiva, je sprehod po ulicah med mešanico hiš in jam res nekaj posebnega. Večina stavb v starem delu mesta (staremu delu mesta rečejo sassi in je sestavljen iz dveh sosesk: Sassi Caveoso in Sassi Barisano) je namreč le sezidana fasada pred naravno ali umetno skopano jamo v apnencu. In tudi notranjosti (zaradi virusa sva si prosto lahko ogledala le cerkve, za ogled bivališč so bile potrebne predhodne rezervacije) so izjemne, saj so prostori izklesani v kamen brez zidov in ometov. In to so lahko tudi velike dvorane ali prostori v več nadstropjih! Star del mesta je tudi presenetljivo velik in sprehajanje po uličicah gor in dol po številnih hribčkih nama je vzelo celotno popoldne. Pravzaprav bi si za raziskovanje mesta lahko vzela še več časa, a sva zaradi poznega dneva raje predčasno zaključila in se z avtom zapeljala na drugo stran soteske, kjer je bil izjemen razgled nad sassi. Večer sva preživela v 20 km oddaljeni Altamuri, kjer sva v centru mesta našla prijeten apartma za vsega 60 € na noč.

Sreda, 12. 8. 2020

Altamura sicer ni med znanimi in turistično obleganimi kraji v Apuliji, a ima vseeno simpatično mestno središče s katedralo iz 13. stoletja, znana pa je tudi po altamurskem kruhu, ki je edini kruh z zaščitenim geografskim poreklom. Večji hlebec sva tudi kupila v najstarejši pekarni v mestu iz leta 1750 in je bil odlična popotnica za potovanje proti obali Amalfi, kamor sva bila namenjena ta dan. Do mesta Amalfi je bilo dobrih 200 km in tri ure vožnje po hriboviti pokrajini Basilicata, večinoma po regionalnih cestah. Tako sva se na tem potovanju tudi dokončno poslovila od Apulije, saj sva zadnje dni nameravala preživeti v družbi Tišlerjev v kampu na polotoku Sorrento v Campanii. Na poti do kampa sva morala prevoziti tudi znamenito obalo Amalfi, zbirališče bogatih in vplivnih, kar se je izkazalo za slabo idejo iz dveh razlogov. Prvič, na cesti sva izgubila ogromno časa, saj je ozka, polna prometa ter zelo ovinkasta in drugič, v dobri uri vožnje ni bilo na voljo niti enega parkirnega mesta ne v mestu, ne kjerkoli drugje ob cesti, tako da se ni bilo možno ustaviti ne na kavi, ne ob kakšni plaži. Poleti obala Amalfi definitivno ni primerna za obisk z avtomobilom (še parkirnih mest za motorje ni bilo dovolj). Popoldne sva končno prispela v kamp pod mestom Vico Equense na severnem delu polotoka Sorrento. Simpatičen kamp za prehodne goste v gozdičku ob sicer zelo pozidani obali. Zvezda večera je bila domača picerija nedaleč stran z dobrimi picami po 7 €!

Četrtek, 13. 8. 2020 in petek 14. 8. 2020

Če je bil sam kamp med boljšimi na potovanju, je bil dostop do obale milo rečeno problematičen. Vse plaže so bile ograjene (tudi brezplačne) z možnostjo dostopa samo s predhodno rezervacijo, katero so zahtevali dan prej. Dejansko se ni bilo mogoče niti skopati, saj so bili vsi dostopi do morja v okviru urejenih plaž. Žal nam tega v kampu niso povedali, tako da je kopanje čez dan odpadlo. Plaže so zaprli ob sedmih zvečer, tako da edini način za hiter skok v vodo je bil po šesti uri, ko so nas nekako spustili na plažo brez rezervacije (in mimo pravil). Proti koronski ukrepi v tem delu Italije so bili definitivno bolj striktni kot v Apuliiji, kar zaradi večjega števila turistov in višjih cen niti ni bilo presenetljivo. Za najem ležalnikov seveda teh omejitev ni bilo, a so bile cene kar zasoljene in če je bil prosti del plaže omejen na kvadrate s stranico 3 m, so bili ležalniki precej bolj skupaj. Omejitev s kopanjem nas seveda ni motila, da se nismo vseeno zabavali v kampu s peko rib, pokušino različnih vin iz trgovine v kampu ter raznih ostalih prigrizkov, tako da je četrtek kar prehitro minil, v petek dopoldne pa smo se že razšli in se odpravili proti domu. Midva sva sicer imela v planu še dva ali tri postanke in kar sproti sva se odločila za prvi postanek v Pompejih. Rimsko mesto je bilo leta 79 zasuto z lavo in pepelom ob izbruhu Vezuva in je danes eno največjih in najbolj ohranjenih rimskih razvalin. In obenem tudi ena izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij v Italiji, kar je bilo kar težko verjeti, saj težav s parkiranjem ni bilo, angleškega vodenja pa nisva dobila zaradi pomanjkanja interesentov. Po prostranem mestu sva se sprehodila sama sredi največje vročine in si pomagala z avdio vodičem in dve uri, kateri sva namenila za obhod, sta bili komaj dovolj za sprehod do arene in nazaj in ogleda nekaj najimpresivnejših palač. Zlahka bi v mestu preživela še veliko več ur, a vročina in lakota sta naredili svoje. In prav lakota naju je vodila do naslednjega postanka, picerije Dal Presidente v centru Neaplja. Kar je sledilo je bil pravi kulturni šok: umazane neapeljske ulice polne smeti, parkiranje v centru mesta med ozkimi uličicami za 7 € na uro in neprijazno osebje v piceriji. No vsaj pica je bila okusna, a žal ne tako dobra, da bi bila vredna postanka v tem res groznem mestu. Ampak tudi to je Italija sva razmišljala, ko sva se z avtom prebijala iz labirinta ozkih enosmernih uličic nazaj proti avtocesti. In res nama je odleglo, ko sva mesto končno zapustila. Prespala sva v kraju Valmontone v bližini Rima.

Sobota, 15. 8. 2020

Valmontone sva izbrala zaradi relativne bližine botaničnega vrta Ninfa – vrt se nahaja pri kraju Norma, ki je 40 km stran od Valmontoneja, a bližje žal nisva našla prostega apartmaja. Oddaljenost naju niti ni preveč motila, saj je bil vrt že dolgo časa na seznamu destinacij, katere morava obvezno obiskati. Sobota je bila tako rezervirana za ogled botaničnega vrta in že nekaj tednov prej sva rezervirala termin ob 10:30 dopoldne (15 € na osebo). Vrt se nahaja na območju ruševin starega mesta, ki je bilo poseljeno že v rimskih časih, a je v 18. stoletju propadlo. V začetku 20. stoletja so ga začeli urejati kot botanični vrt, ruševine stavb starega mesta pa so mojstrsko uporabili kot del parka. Če k temu dodamo še rečico, ki teče skozi vrt, dobimo res izjemno pokrajino in enega izmed najlepših vrtov na svetu. Za ogled vrta je tipično na voljo ena ura vodenega ogleda, a zaradi korone je bil sprehod prost, namesto vodiča pa so na različnih mestih v vrtu stali kustosi, ki so bili na voljo za vprašanja. Nekateri so znali angleško, večina niti ne, zato na žalost nisva izvedela toliko kot bi na angleškem vodenju. Po ogledu nama je ostalo le še kosilo in pot domov. Paštica je bila odlična izbira pred 800 km dolgo potjo domov, ki pa je kljub soboti potekala hitro in praktično brez zastojev in ob osmih zvečer sva zapeljala v domačo garažo po prevoženih 3500 km.

Za vse ljubitelje Italije, ki se še niste podali v peto, vam Apulijo toplo priporočava. Zmotno sva mislila, da je cel jug poln smeti in mafije (kako klišejsko). V resnici so mesta res raznolika in polna zgodovine, odličnih restavracij za vsak žep je nešteto in ob naslednjem obisku bova štedilnik nedvomno pustila doma, saj nama je v 16 dneh služil natanko enkrat. Kar se morja tiče smo s Hrvaško na dlani res lepo razvajeni. Italijanske plaže sicer niso privatizirane so pa poslovno orientirane, kar pomeni, da so polne generičnh ležalnikov in dežnikov (seveda plačljivih) in za skoraj vsako plažo moraš plačati parkirišče. Najslabša je bila situacija v Campaniji, kjer so bile plaže ograjene z vrvicami v neugledne kvadrate, za kopanje si potreboval rezervacijo in ob 19:00 so plažo zaprli. Vse v imenu Corona virusa, a nekako se nama je zdelo, da se bodo podobne lastniške variante obdržale. Prav tako je veliko peska in malo sence in če si ljubitelj skal in kamenčkov, italijanski Maldivi nedvomno odpadejo. Zagotovo se bova še vrnila, verjetneje ob kakšnem drugem letnem času, recimo spomladi ali jeseni, saj zna imeti Apulia tudi takrat svojevrsten čar.