Malezija: potep od krožnika do krožnika

Tole je najina prva skupna azijska država, ki sva jo zbrala na podlagi naslednjih kriterijev: za novo leto želiva biti v kopalkah, hrana naj bo okusna in narava tropsko živahna. Malo naju je tudi navdušila znanka, ki sva jo spoznala v New Orleansu, po narodnosti Malezijka in sva ji neizmerno hvaležna, saj sva tu preživela 16 čudovitih dni.

Božično jutro – četrtek, 26. 12. 2019

Pot se je začela na božično jutro, ko sva po okusnem družinskem zajtrku in domačem obdarovanju dobre volje odrinila proti Zagrebu. Na prostorno in moderno letališče sva zaradi prazne ceste prišla precej pred letom, čas pred vkrcanjem pa sva izkoristila za počitek v manjšem, a lepo opremljenem letališkem salonu. Če je bilo letališče prazno, je bil najin let proti Dohi precej poln. Slabih šest ur je minilo hitro, na račun udobnega sedeža in okusne hrane. Qatar je za božični čas stregel posebni praznični meni, kar sva z veseljem izkoristila. V Doho sva prispela ob enajstih po lokalnem času, najin let v Kuala Lumpur pa je bil tri ure kasneje. Letališče v Dohi je odlično za prestopanje, saj ima le en terminal zvezdaste oblike, iz katerega je vse na dosegu nog. Malo pred tretjo ponoči smo bili že v zraku proti Kuala Lumpurju, do koder smo imeli slabih osem ur letenja. Med potovanjem sva prvič upoštevala navodila aplikacije Timeshifter, katera glede na pot in časovno razliko izračuna najbolj primeren urnik spanja, pitja kave in izpostavljanja svetlobi. Spati tako kljub nočni uri nisva smela, kar sva izkoristila za okušanje dobrot iz letalske kuhinje. Qatar namreč na svojih letih omogoča postrežbo jedi po individualnih željah potnika in ko je večina potnikov spala, sva midva večerjala, oz. zajtrkovala. Za dobri dve uri sva na udobnih sedežih tudi zaspala, pred pristankom ob štirih popoldne pa si privoščila še tradicionalni arabski zajtrk. Letališče v Kuala Lumpurju je več kot 50 km oddaljeno od centra mesta, najlažji način za prevoz v mesto pa je vlak KLIA Express, ki pelje do glavne postaje v centru. Pri nakupu karte dobiš še popust za eno vožnjo s taksijem Grab, ki se je izkazal za najboljši način za prevoze po celotni Maleziji. Preko aplikacije naročiš taksi, ceno izveš v naprej, plačilo se izvede direktno iz plačilne kartice in še v naprej spremljaš lokacijo voznika in veš kdaj te pobere. Prava škoda, da tega nimamo pri nas! Ob pol šestih sva bila že v najinem butičnem hotelu (90 € na noč z zajtrkom) v soseski Bukit Bintang, najbolj znani po nakupovanju in ulični hrani. Lokacijo sva pridno izkoristila in si že prvi večer privoščila eno izmed boljših laks v mestu (Grandmama’s, 2,5 € laksa). Ugodno, pekoče in izjemno okusno! Sladico sva poiskala kar na znameniti nočni tržnici na ulici Jalan Alor, kjer sva se odločila za gobast biskvit z durianom. Durianu sicer rečejo tudi kralj sadežev, vendar je zaradi vonja po pokvarjeni čebuli težje v njem resnično uživati. Poleg Malezije je izjemno popularen tudi na Kitajskem, radi pa ga imajo tudi Francozi (verjetno zaradi kulture smrdečih sirov). Pred spanjem sva si dobro umila zobe, da ni bilo težav z neprijetnimi vonjavami.

Petek, 27. 12. 2019

Ob okusnem samopostrežnem zajtrku z malajskimi jedmi je padla odločitev, da si ogledava Batu caves, najbolj znan hindujski tempelj v Maleziji. Naročila sva si Grab in za več kot pol ure in 10 km dolgo vožnjo plačala manj kot 5 €. Že iz avta sva ujela pogled na približno 100 m visok apnenčast hrib obdan z barvitimi templji, 40 m visokim zlatim kipom hindujskega božanstva in mavričnimi stopnicami, ki vodijo v jamo na vrhu hriba. Vzpon po 272 stopnicah v žgočem soncu in v gneči ljudi je bilo naporno opravilo, vendar sva se v jamah vsaj malo ohladila. Vstop v glavni tempelj je brezplačen, medtem ko je v sosednjo lepšo jamo Ramayana 1 € na osebo. Po ogledu sva si v bližnjem lokalu, polnem turistov, privoščila še dva kokosa, sladko kavo in nekaj prigrizkov, nato pa se z Grabom odpravila v mesto na centralno tržnico (Central market). Prodajaln s poceni tekstilom in pakiranimi prigrizki je bilo nešteto, po krajšem nakupovanju daril pa sva zavila kar v gostilnico pred tržnico in se okrepčala z okusnimi pekočimi rezanci s kozicami. Nato je sledil še sprehod do kitajske četrti in še ene znane nočne tržnice (Petaling Street), kjer čez dan prodajajo vse mogoče ponaredke. Po sončnem zahodu vsak dan pospravijo stojnice s ponaredki in naredijo prostor uličnim prodajalcem hrane ter neštetim restavracijam, kjer okusen obrok stane le evro ali dva. Večerjo si sicer nisva privoščila na ulici, ampak v restavraciji Nadodi’s, kjer sva uživala v enajst hodnem meniju južno indijske nomadske kuhinje. Odlični okusi, kreativne jedi in vrhunska kulinarična izkušnja v že tako izjemni deželi. V Maleziji se zaradi lege ob glavnih trgovskih poteh med Indijo in Arabskim svetom ter Kitajsko na drugi strani že stoletja mešajo kulture in civilizacije, kar se pozna tudi v kulinariki, kjer se meša malajska hrana s kitajsko, indijsko in arabsko z vplivi Evrope. Tu je že stoletja nazaj nastala ena prvih fusion kuhinj na svetu (Peranakan), mešanica kitajske in malajske kuhinje. Tudi povsem normalno je, da si za zajtrk privoščiš indijski roti canai, za kosilo malajsko lakso ter za večerjo kitajske rezance char koay teow.

Sobota, 28. 12. 2019

Vstati sva morala zgodaj, saj se je ob osmih že začel kuharski tečaj (65 € na osebo) na drugi strani mesta. Z grabom sva enostavno prispela do tržnice, kjer smo si najprej privoščili zajtrk: roti canai s curry omako ter sladko kavo. Po zajtrku je sledila razlaga o glavnih sestavinah malajske kuhinje (tečaj se je osredotočal na malajsko kuhinjo), nato voden ogled tržnice. Ena izmed najpomembnejših prodajalk je bila starejša karizmatična gospa, ki je prodajala začimbe. Le-ta je imela za lokalno prebivalstvo ne samo močan vpliva zaradi odličnih začimb, ampak tudi kot pomoč ženskam v stiski. Marsikateri je priskrbela službo ali kakšno drugo pomoč. Po obisku tržnice smo se odpeljali v stanovanjsko četrt, kjer se je v moderni hiši ob gozdu odvijal kuharski tečaj. Pod vodstvom učiteljice Ane, starejše in zgovorne Malajke, smo skuhali štiri jedi: praznično jed rendang z govedino, pečeno začinjeno zelenjavo acar timun, riž s kurkumo ter sladico kueh koci – riževo testo, polnjeno s kokosom in palminim sladkorjem. Potek tečaja je bil odličen: Ana je najprej razložila način priprave, nato pa je vsak udeleženec skuhal svoje jedi, katere smo pri skupnem kosilu ob drugi uri tudi pojedli. Kot sva ugotovila že v New Orleansu, so kuharski tečaji odličen način za spoznavanje lokalne hrane in kulture. Po tečaju sva z Grabom skočila do hotela, pobrala prtljago in nadaljevala do glavne avtobusne postaje, kjer sva kupila karte za avtobus do približno 100 km oddaljene Melake (3 € na osebo). Za smešno nizko ceno sva dobila fotelja na modernem avtobusu, ki naju je dve uri kasneje odložil na avtobusni postaji v Melaki. Po kratki vožnji z Grabom sva se znašla v hotelu v samem središču mesta (70 € na noč z zajtrkom) nekaj metrov stran od glavne ulice Jonker, kjer za vikende poteka nočna tržnica s hrano. Gneča je bila nepopisna in namesto, da bi jedla kar na ulici, sva raje zavila v gostilnico, kjer strežejo peranakan hrano. Poleg Melake, to vrsto hrane kuhajo le še v Singapurju in v George Townu na Penangu. Večerja je bila okusna, pekoča in ponovno poceni (3 € glavna jed). Lokacija hotela je bila res izvrstna, saj je bil le nekaj deset metrov oddaljen od glavne ulice, a že v mirni soseski.

Nedelja, 29. 12. 2019

Melaka je postalo trgovsko središče v Maleziji že v 15. stoletju, delno zaradi svoje lege na najožjem delu Malajske ožine in varnega pristana, delno pa zaradi podjetnih domačinov, ki so vzpostavili ugodne pogoje za trgovanje. Mesto je postalo središče sultanata, katerega vpliv se je zaradi bogate trgovine s Kitajsko na eni ter Indijo in Arabijo na drugi strani večal vse do začetka 16. stoletja, ko se je zlata doba Melake končala s portugalsko invazijo. Bogata trgovina je pod portugalsko vlado počasi zamirala, saj so trgovci zaradi visokih davkov raje izbirali druga pristanišča. Slabih 150 let kasneje so mesto zavzeli Nizozemci, ki pa so raje razvijali Jakarto na Sumatri. V 19. stoletju so mesto prevzeli Britanci, ki pa so središče trgovine v regiji prestavili na Penang, kar je pomenilo še dodaten zaton za mesto. Vsak narod je mestu dal svoj pečat, od stare cerkve svetega Pavla iz portugalskih časov, nizozemske mestne hiše, anglikanske Kristusove cerkve, do bogatih meščanskih hiš kitajskih naseljencev. Ulice so barvite z urejenimi hišami v mešanici kolonialnega in kitajskega sloga, vrhunec dopoldneva pa je bil ogled meščanske hiše iz 19. stoletja, v kateri je prebivala bogata kitajska družina. Za kosilo sva si privoščila kitajski kuhan piščanec, za sladico pa portugalsko jajčno kremno tortico (pastéis de Nata). Popoldne je bil čas za obisk botaničnega vrta, kateri se je izkazal le za srednje urejen park poln tekačev in komarjev. Z Grabom sva se odpeljala še do mestne mošeje, katero so leta 2006 zgradili tako rekoč na morju (stoji na stebrih nad morjem). Svetloba pred sončnim zahodom je bila res imenitna za fotografiranje, notranjosti pa si zaradi strogih pravil oblačenja nisva ogledala. Zadnjo noč v mestu sva preživela na ulici Jonker ob okušanju prigrizkov, sladic in okusni večerji.

Ponedeljek, 30. 12. 2019

V zgodnjem popoldnevu sva imela let za Penang, tako da sva dopoldne preživela kar na ulici Jonker: za zajtrk palačinke (3 €) in kava s palmovim sladkorjem (3 €) v prijetni kavarnici, po zajtrku pa ogled bivše tiskarne v stari meščanski hiši. Muzej so odprli le nekaj tednov prej, kar se je poznalo pri zagnanosti vodiča, ki je z veseljem razkril še nekaj podrobnosti o zgodovini mesta. Prijetno presenečenje, sploh v primeru da te vsaj malo zanima klasičen tisk. Ob enih sva bila že na letališču za let ob treh, odvečni čas pa sva izkoristila za kosilo v gostilnici na terminalu. Dvakrat pečeni rezanci s kavico so stali le 5 €! Pol ure pred vzletom smo že sedeli na letalu proti uro oddaljenemu Penangu (45 € na osebo s prtljago) – lokalna letalska družba AirAsia je poceni in učinkovita, majhnemu prostoru med sedeži pa se zlahka izogneš z nakupom sedežev ob zasilnem izhodu, kar pride le nekaj evrov več. Penang je otok v Malajski ožini na severovzhodnem delu Malezije, kjer na 293 km² živi več kot 700.000 prebivalcev. Ustanovili so ga Britanci v 18. stoletju kot trgovsko pristanišče, kjer pa so v notranjosti otoka zaradi ugodne klime gojili tudi začimbe. Je etnično najbolj raznolika zvezna država (ki poleg otoka obsega še 750 km² kopnega) in ekonomsko najbolj razvita. Poleg močnega storitvenega sektorja, je na Penangu središče proizvodnje elektronike z velikim številom mednarodnih korporacij (Dell, Intel, AMD, Bosch, Sony, …). Znan pa je po zgodovinskem mestnem središču George Towna (ki je pod Unescovo zaščito) ter predvsem kot eno izmed najboljših mest v Aziji za ulično hrano, česar sva se midva najbolj veselila. Na modernem mednarodnem letališču smo pristali ob štirih, in kmalu sva sedela v avtu in se peljala proti najinem hotelu Lone Pine (100 € na noč z zajtrkom) v kraju Batu Ferringhi na severnem delu otoka. Batu Ferringhi je tudi najbolj znana plaža na otoku, kar nama je zaradi novega leta prišlo prav, saj sva želela malo počitka in odsotnost mestnega vrveža. Po slabi uri vožnje sva prispela do hotela in bila navdušena nad čudovitim hotelom: obnovljena stavba iz 40-tih let prejšnjega stoletja, vrt z visokimi iglavci in bazenom ter pogled na peščeno plažo in zeleno morje. Prav tako impresivna je bila prostorna soba z veliko kopalnico, ogromno posteljo, stilskim dekorjem ter pogledom na morje. Popolna izbira za uživanje za naslednje tri dni! Razočaranje je bilo le morje, ki je smrdelo po kanalizaciji, tako da sva kopanje hitro zaključila in se kasneje raje namakala v bazenu. Dan sva zaključila v bližnji kitajsko malajski restavraciji ob okusni hrani in ogromnih porcijah in plačala rekordnih 25 € za večerjo za dva s pijačo. 

Torek, 31. 12. 2019

Silvestrovo, dan za počitek in zabavo ob prehodu v novo leto. Silvestrovo večerjo sva rezervirala kar v hotelski restavraciji, dan pa preživela bolj ali manj kar v senci ob bazenu. Malicala sva lotosov čips iz hotelske kuhinje, kosila pa v eni izmed bližnjih gostilnic, kjer sva si za 10 eurov privoščila piščančja nabodala (satay), mangovo solato ter lakso. Samopostrežna večerja (45 € na osebo z vključeno pijačo) se je začela ob sedmih, na voljo pa je bil velik nabor hladnih in toplih predjedi, juh in glavnih jedi malezijske, kitajske in evropske kuhinje. Res izprsili pa so se pri sladicah, kjer je bilo izbire toliko, kot vseh ostalih jedi skupaj, tako da sva stežka poskusila le okoli polovico vseh različnih tortic, krem, kolačev, pit in drugih dobrot. Za razliko od nekaterih gostov, ki so si na en krožnik naložili nabor vseh jedi in to zmetali vase ob uporabi telefona, sva si vzela čas, poskusila čim več jedi v majhnih porcijah in uživala v hrani ter vinu. Stregli so bordojca in čilski chardonnay, na srečo v majhnih kozarcih, saj se je drugače vino hitro ogrelo na previsoko temperaturo. Spremljava večerji je bila še glasbena skupina treh starejših lokalcev na kitarah in kontrabasu, ki je igrala komade iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Malo prepočasno za ples, tako da se niti evropski upokojenci, katerih je bilo približno polovica gostov, niso zavrteli pred odrom. Počasna pa je bila tudi strežba, sestavljena večinoma iz južno indijskega osebja. In čeprav so težko prinesli več kot eno stvar naenkrat, so bili vsaj zelo prijazni. V teh toplih krajih res ni nobene potrebe, da bi se ti kamorkoli mudilo. Malo sva se uštela le, ko sva želela ob polnoči nazdraviti s koktajli in sva jih naročila le 20 minut prej. Po dobrih desetih minutah so prinesli enega in še ta je bil napačen. Na srečo so se nato malo bolj potrudili in približno minuto pred polnočjo (in minuto po tem ko je band odšteval za polnoč) sva le dobila pijačo in nato nazdravila v novo leto in gledala hotelski ognjemet sedem ur pred Slovenijo.

Sreda, 1. 1. 2020

Novo leto se je začelo še z enim čudovitim sončnim dnevom z idealnimi temperaturami okrog trideset stopinj. Po okusnem samopostrežnem zajtrku sva poklicala grab in se odpeljala do severovzhodnega roba otoka z namenom, da bi se sprehodila po nacionalnem parku Penanga. Odločila sva se za 3,5 km dolgo pot do zahodne obale otoka, kjer je zanimiva plaža Pantai Kerachut s slanim jezerom. Po suhem tropskem gozdu je pot vodila gori doli in za relativno kratko razdaljo sva porabila kar uro in pol. Prepotena in utrujena sva si želela kopanja v morju, a to zaradi prisotnosti nevarnih meduz žal ni bilo dovoljeno, kljub čudoviti peščeni plaži. Da nama ni bilo potrebno po isti poti nazaj, sva na pomolu počakala na enega izmed mnogih čolnov, ki vozijo turiste od vhoda v park do plaž. Za 10 € so naju zapeljali do plaže Monkey Beach na severnem delu otoka, ki pa ima za razliko od Pantai Kerachut tudi nekaj lokalčkov. Pri prijazni starejši domačinki sva dobila sveže pečene rezance, dva kokosa in kavo, kar je prišlo izjemno prav, saj sva bila že precej izčrpana. Kljub okrepčilu, se je pot nazaj do vhoda v park zelo vlekla, nazaj v hotel pa sva se vrnila šele ob petih popoldne čisto izmučena. Šest ur na vročem soncu naredi svoje. Večerjo sva tokrat pojedla kar v hotelski restavraciji, ki je znana po kuharjih iz kitajskega otoka Hainan in tudi ocvrt piščanec ter rezanci char koay teow so bili zelo okusni.

Četrtek, 2. 1. 2020

Počitka na morju je bilo konec, napočil je čas za premik v središče dogajanja na Penangu, v mesto George Town. Po zajtrku sva sicer z grabom skočila še v bližnji botanični vrt Tropical Spice Garden. S pomočjo avdio vodiča sva se podučila o lokalnih ter drugih tropskih rastlinah in predvsem o začimbah, ki so bile več stoletij gonilo trgovine jugovzhodne Azije. V 17. stoletju so recimo Nizozemci prodali celoten otok Manhattan Britancem v zameno za majhen otoček Run v današnji Indoneziji, edini kraj na svetu, kjer so takrat rasla drevesa muškatnega oreščka. V čudovitem vrtu so potke zanimivo speljane po hribovitem terenu sekundarnega gozda in med sprehodom med bujnim rastlinstvom sta dve uri minili kot bi mignil in čas je bil za premik v mesto. Z Grabom sva potrebovala približno pol ure do najinega hotelčka (90 € na noč z zajtrkom), ki je bil v delu mesta pod Unescovo zaščito kulturne dediščine. V prenovljeni stari kitajski meščanski hiši so uredili manjši butični hotel z manj kot 20 sobami, majhno jedilnico in obveznim bazenom, velike sobe pa so bile opremljene hiši primerno – staro pohištvo, postelja z visokim okvirjem, orientalske preproge. Okusno in obenem domače in prav nič hotelsko. Preostanek dneva sva se sprehajala po mestu, ki pa je za razliko od ostalih mest v Maleziji imel precej več barov in nočnih lokalov. Kar niti ne preseneča, saj je večinsko prebivalstvo v mestu kitajsko, Kitajci pa nimajo nobenih omejitev pri pitju alkohola. Večerja pri uličnem prodajalcu hrane je bila odlična, poskusila pa sva tudi lokalno sladico rojak, sestavljeno iz sadja, kumar in prelito z sladko omako z ribjim priokusom. Prva jed, ki naju ni navdušila.

Petek, 3. 1. 2020

Ob osmih zjutraj sva imela rezerviran kuharski tečaj pri Nazlini (55 € na osebo), prijazni domačinki, ki se že leta profesionalno ukvarja s kuhanjem in je tudi ena izmed lokalnih legend, saj je bila ena prvih, ki je na internetu začela promovirati lokalne jedi. Prostori šole so bili le 10 min oddaljeni od najinega hotelčka, kar sva izkoristila za jutranji sprehod po s soncem obsijanih čudovitih ulicah starega mestnega jedra. Kuharski tečaj se je začel z zajtrkom kar v šoli, kjer smo pomagali pri pripravi rezancev in polnjenih zavitkov. Po zajtrku smo stopili čez cesto v viktorijansko tržnico, kjer smo nakupili sestavine in se podučili o osnovah kuhinje Penanga. Poleg tržnice smo naredili še sprehod po mestu, Nazlina pa nam je razkrila še nekaj o zgodovini in kulturi mesta. Mesto so Britanci ustanovili kot trgovsko postojanko, kjer so preprodajali blago iz celotne regije. Posledično je etnično mešano že od same ustanovitve, skupaj pa sobivajo tudi različne religije – poleg najbolj številčnega islama, je prisoten še budizem, hinduizem, taoizem in krščanstvo in ni redkost, da vse vrste cerkva vidiš na eni ulici drugo poleg druge. Zaradi svoje pretekle pomembnosti kot bogato trgovsko pristanišče, meščani še danes zavračajo malezijsko federalno vlado in mesto je kot edino v Malezijo obdržalo angleška imena ulic. Po skoraj dveh urah sprehoda po tržnicah in ulicah smo se vrnili nazaj v šolo ter začeli s pripravo jedi za kosilo. Učili smo se dve jedi: nasi lemak ter char koay teow, nama že znano jed. Zaradi velikega števila udeležencev (bilo nas je več kot 15), so se določeni deli jedi pripravili skupaj (omake, riž, čili), vsak pa je moral v voku na visoki temperaturi ocvreti svoje rezance. Za sladico je Nazlina pripravila še testo za krofe iz sladkega krompirja, prostovoljci pa so to ocvrli v palminem olju. Potek kuharskega tečaja je bil precej drugačen kot pri Ani v Kuala Lumpurju in zaradi prevelikega števila udeležencev manj primeren za tiste, katere dejansko zanima samostojno kuhanje od začetka do konca. Po drugi strani pa je bil tečaj zaradi obsežnega sprehoda po mestu zanimiv za vsakogar, ki ga zanima hrana in kultura, ni pa vešč samega kuhanja. Poslovili smo se šele po drugi uri, midva pa sva preostanek dneva izkoristila za počitek v hotelu, namakanje v bazenu ter ob okusni penanški laksi za večerjo.

Sobota, 4. 1. 2020

Le par minut peš od najinega hotelčka leži Modri dvorec (Blue Mansion), bivša rezidenca Cheong Fatt Tzeja, bogatega Kitajca, ki si je Penang izbral za dom po tem, ko je ustanovil velik trgovski imperij. Graščina je znana po tem, da ustreza filozofiji feng shui, kar naj bi potrdili štirje kitajski feng shui mojstri. Zgrajena je bila na koncu 19. stoletja iz najboljših materialov tistega časa, uvoženih iz Kitajske in Škotske, lastnik pa jo je uporabljal tudi kot pisarno in za družabne dogodke. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so dvorec temeljito obnovili, danes pa je v njem hotel, restavracija in muzej z vodenimi ogledi, katerega sva se udeležila. Žal je na ogled le osrednji del dvorca, saj je v njem tudi delujoč hotel in se ne spodobi motiti gostov. A je bil vseeno vreden obiska zaradi zgovorne kustosinje, ki je odlično pojasnila zgodovino in obsedenost lastnika s simboliko in denarjem – dvorec je poln majhnih detajlov, ki po kitajski tradiciji prinašajo denar, kar je lastniku očitno pomagalo, saj je bil v tistih časih najbogatejši prebivalec Penanga. Po ogledu čudovitega dvorca, sva se z Grabom odpeljala do spodnje postaje vzpenjače na Penang Hill, 833 m visokega hriba nad mestom. Uživala sva v svežem in pet stopinj hladnejšem zraku, čudovitim razgledom nad mestom in celino ter seveda v kosilu. Enkrat za spremembo sva si privoščila tudi sladico cendol. Svetlo zelen pandanov žele s sladkim rdečim fižolom nad ledom polito s kokosovim mlekom. Ne najljubša sladica, sploh zaradi vodenosti ledu ter specifičnega okusa rdečega fižola. Iz vrha hriba vodijo številne poti v dolino, a midva sva se raje vrnila kar z vzpenjačo in se nato zvečer z grabom odpravila še do Hin Bus Depota, umetniškega središča mesta. Manjši delno pokrit prostor je poln grafitov in različnih skulptur, poleg pa stojijo gostilnice z vegansko in podobno ponudbo ter prodajalnice lokalnih umetnin. Simpatično, a večer je prijetno zasenčil obisk sosednje nočne tržnice, kjer sva jedla najboljši char koay teow do zdaj (z račjim jajcem).

Nedelja, 5. 1. 2020

George Townu sva že pred osmo pomahala v slovo in se z Grabom odpravila do letališča, kjer sva imela ob desetih let za Kota Kinabalu na Borneu (65 € na osebo). Na letališču sva si privoščila še majhen zajtrk, saj na dve ure in pol dolgem letu hrane (in pijače) ni bilo. Let je bil brez posebnosti in zaradi oblačnosti tudi brez razgledov. Malo čez pol eno sva veselo stopila na tla Bornea. Opraviti sva morala še kratko mejno formalnost (presenečenje, glede na to da nisva zapustila Malezije) in kmalu sva sedela v avtu, ki naju je odpeljal do samega centra mesta, kjer sva imela rezerviran hotel. Ogromna, a slabo očiščena soba, kar je precej pogosto za Malezijo, v 21. nadstropju je imela pogled na pristanišče in bližnje otoke, katere sva imela namen obiskati v naslednjih dneh. Mesto je prestolnica zvezne države Sabah, gospodarsko središče, razvija pa se tudi turistično, saj ponuja kar nekaj atrakcij. Od nacionalnega parka Tunku Abdul Rahman (otočki s peščenimi plažami in koralnimi grebeni le nekaj kilometrov od centra mesta), gore Kinabalu (najvišja gora Malezije ter Bornea) ter pripadajočega nacionalnega parka, do obiskov plemen in tropskega gozda v notranjosti tretjega največjega otoka na svetu. Lačna sva v iskanju hrane zavila v sosednji nakupovalni center in se ustavila v kitajski restavraciji na piščancu z žar omako in juhi z won ton cmoki. Z dvema kavama, solato iz kalčkov ter spomladanskimi zavitki je prišlo 11 €. Preostanek popoldneva sva preživela v 25. nadstropju hotela v bazenu z razgledom in počakala na sončni zahod. Sonce žal ni zašlo v morje zaradi nizke oblačnosti v daljavi, a še dobro, saj bi bilo čisto preveč kičasto. Za večerjo sva želela preskusiti še nočne tržnice v mestu, kjer je za razliko od celinske Malezije večji poudarek na morski hrani. Razlika je bila očitna: sveže ribe in raki čakajo na policah, prodajalci pa glasno in vsiljivo vabijo obiskovalce v svoje gostilne. Za ceno se pogajaš, na mizo pa dobiš kar si izbereš. Odločila sva se za sveže lignje (3 € porcija) ter dve ogromni rečni kozici (15 €). Z barantanjem sva ceno sicer malo zbila, vendar kljub vsemu je bil prisoten občutek, da sva kot turista preplačala, pa naj jim bo. Za sladico sva si privoščila še posodico jackfruita za dober evro, enega izmed boljših sadežev, ki sva jih poskusila in ga na koncu tudi pritovorila domov.

Ponedeljek, 6. 1. 2020

Po obilnem samopostrežnem zajtrku (na izbiro je bilo res veliko jedi), sva se preoblekla v kopalke, namazala s sončno kremo ter zakorakala čez cesto v pristanišče. Namenila sva se v nacionalni park Tunku Abdul Rahman in za prvi dan izbrala otoček Sapi (povratni prevoz z gliserjem 6,5 € na osebo, vstopnina v park 2,5 € na osebo). V pristanišču sva počakala še kakšne pol ure, da se je čoln napolnil in smo izpluli. Dobrih 15 minut kasneje smo pristali na majhnem otočku z zeleno vodo, bujnim rastlinstvom ter čudovito peščeno plažo. Blizu pomola se na otoku nahaja nekaj gostilnic ter trgovinica, sanitarije s tuši ter večja plaža pod nadzorom reševalcev iz vode, kjer se ne sme plavati dalj kot 5 m od obale. To nama seveda ni bilo po godu, tako da sva se odločila malo raziskati otok. Najprej sva se povzpela na vrh otoka in s poti pregnala nekaj dvometrskih kuščarjev. Na neobljudeni strani sva opazila nekaj plaž, vendar je bil dostop prestrm, tako da sva se vrnila do obale, prečkala tablo za prepovedan prehod in po skalnati obali hodila kakšnih 200 metrov do čudovitega zaliva s peščeno plažo pod bujnim rastlinjem. Morje je bilo lepe zelene barve, pod gladino pa korale in bogat nabor raznobarvnih ribic, vključno s klovnskimi ribicami (Nemo). Raznolikost in bogatost življenja je sicer precej manjša kot na primer na Velikem koralnem grebenu, a je po drugi strani zelo lahko dostopno, saj vidiš veliko v plitkem morju le nekaj metrov od obale. Majhno plažo sva imela ves dan zase (nedvomno zaradi table), a sence ni bilo na pretek, predvsem popoldne, ko se je sonce začelo spuščati. Pred vrnitvijo ob treh, sva si privoščila še kavo in sladoled ter se na hitro skopala na uradni plaži. V mestu sva si privoščila pozno kosilo, med sprehodom pa odkrila še umetniško instalacijo mladih lokalnih umetnikov na temo ogroženih živalskih vrst iz Bornea. Po eni strani poučno, po drugi pa pohvalno, da podpirajo lokalne umetnike, kar je vidno po količini impresivnih grafitov in lokalnih atipičnih suvenerjev, ki so odeti v kreativno porisane embalaže.

Torek, 7. 1. 2020

Otok Sapi nama je bil tako všeč, da sva se odločila da še en dan na Borneu izkoristiva za morsko avanturo, tako da sva na enak način kot dan prej, tokrat obiskala otok Manukan. Je oblike polmeseca in približno dvakrat večji od Sapija, večji del južnega dela otoka pa obsega peščena plaža. Na otoku je na voljo tudi nekaj prenočišč v luksuznih vilah in tudi večja izbira restavracij, a naju je zanimal predvsem koralni greben v morju pred plažo. Vsak od naju je v vodi preživel po eno uro. V plitvi vodi je bilo koral veliko, raznolikost rib pa še večja kot na Sapiju. Poleg več klovnskih rib sva opazila še skata, metrsko morsko iglo in velik nabor različno barvnih koralnih ribic. A prizor, ki naju je najbolj zabaval, ni bil pod vodo, temveč nad morsko gladino, kjer je plavala skupina azijskih turistov v rešilnih jopičih, natikačih, neopren obleki in podvodno masko. In to le dva metra stran od obale v mirnem morju. Kot kaže znanje plavanja ni tako samoumevno, kot se nam zdi na Jadranu. V eni izmed restavracij sva si privoščila tudi kosilo: laksa, rezanci ter dve kavi so naju stali 18 €. Precej več kot ponavadi, a porcije so bile ogromne, lokacija pa tudi zviša ceno. Otok sva tokrat zapustila z zadnjim čolnom ob petih, kar se je izkazalo za super idejo, saj večina turistov zapusti otok prej. Zadnjo uro je bila plaža tako rekoč prazna, svetloba pa ob nizkem soncu ravno pravšnja za fotografiranje. Zvečer sva se odpravila še do nakupovalnega centra, kjer sva nakupila nekaj stvari za domov ter prigrizkov za naslednje dni, odkrila sva pa tudi “food court” (pokrit prostor z različnimi gostilnicami s skupnimi mizami). Večerja je bila ponovno okusna in poceni, kar je v Maleziji kar stalnica.

Sreda, 8. 1. 2020

Vstala sva še pred sedmo, med prvimi pojedla zajtrk, da sva bila ob pol osmih že na letališču za let ob 8:30 za Sandakan (27 € na osebo). Iz zahodnega dela zvezne države Sabah sva letela na vzhod z namenom, da si ogledava divje živali ob reki Kinabatangan. Reka je s 560 km dolžine najdaljša reka na Borneu in druga najdaljša v Maleziji, območje reke pa slovi po visoki biodiverziteti, med najvišjimi na Borneu. Zaradi širjenja kmetijstva v regiji in predvsem plantaž palminega olja, so leta 1997 270 km² območja nižjega dela reke razglasili za zaščiteno območje. V tem območju pa danes razvijajo turizem, ki je osnovan na opazovanju živali v naravnem okolju, predvsem opic, ptičev, krokodilov in tudi pigmejskih slonov in nosorogov. Na enega izmed mnogih vodenih ogledov sva se prijavila tudi midva. Za dve noči s prevozom tja in nazaj ter vključeno vso hrano in ogledi pa sva odštela le 200 € za dva. Ob dvanajstih so naju na letališču pobrali z avtobusom, sledila pa je dve uri in pol dolga vožnja do letovišča mimo neskončnih nasadov palminega olja. Letovišče je bila odprta lesena hiša ob rjavi reki, v gozdu za reko pa je bilo skritih okrog dvajset majhnih lesenih brunaric, vse skupaj pa dvignjeno na lesenih kolih. Najina hiška je imela dve postelji, obe obdani z mrežo proti komarjem in majhno kopalnico s tušem, kjer je bil odtok kar reže med deskami v tleh. Vlaga je bila visoka, a sva bila že navajena in sva glede na lokacijo sredi džungle to tudi pričakovala. Pred popoldanskim izletom s čolnom je bila na voljo kava, čaj in sladice, kar sva si privoščila na čudoviti terasi nad reko. Z nizkim rečnim čolnom smo izpluli ob štirih ter se vozili po reki približno dve uri do sončnega zahoda. Sredi dneva so opice večinoma v notranjosti gozda v iskanju hrane, medtem ko prenočujejo na drevesih ob reki, kar pomeni da je čas ob sončnem vzhodu in zahodu idealen za opazovanje. Med najinim prvim izletom smo v daljavi videli orangutana, proboscis opice (znane po svojih velikih nosovih) ter od blizu makake in druge manjše opice. Pred spanjem smo se v temi sprehodili še po gozdu okrog letovišča, a razen množice komarjev, 15 centimetrske stonoge in enega dihurja, nismo opazili nič drugega. Težava naj bi bila v luni, ki naj bi večje sesalce odgnala globlje v gozd. No, mogoče smo bili tudi preglasni s čofotanjem po blatu in vodi. V postelji sva bila že ob desetih zaradi jutranje vožnje po reki, ko sva morala vstati že ob pol šestih zjutraj.

Četrtek, 9. 1. 2020

Jutranja plovba s čolnom se je začela zgodaj pred zajtrkom in sončnim vzhodom. Pluli smo v drugo smer kot na popoldanski plovbi in še dobro, da je bil zrak svež, vožnja pa hitra, da smo se vsaj malo zbudili. Vodiča sta kmalu opazila rečne ptice in ni bilo dolgo, preden so se prebudile tudi opice. Vrhunec jutranje plovbe je bil, ko smo ob obali zmotili krokodila, ki je hitro zaplaval v vodo in se potopil. Morski krokodili so v teh krajih kar pogosti in zrastejo do 6 m ali celo več. Niso nas zaman opozorili, naj ne molimo rok v vodo. Ob sedmih smo se vrnili nazaj v letovišče, kjer nas je čakal okusen zajtrk (rezanci in jajca) in kava. Po zajtrku sva se zleknila v viseče mreže in malo zadremala. Ob 9:30 sva se udeležila dnevnega sprehoda po okoliškem gozdu. Vodič naju je podučil o lokalnem rastlinstvu in o projektih za ohranjanje ekosistema. Med skoraj uro dolgim sprehodom nas je obkrožal oblak komarjev, ki so pikali tudi skozi oblačila. Razen insektov živali nismo videli, rastlinstvo pa tudi ni bilo preveč bogato, saj gre za sekundarni gozd (zaraščen gozd po izsekavanju). Po sprehodu je bilo kosilo, nato nekaj ur prosto za počitek, kar sva izkoristila za poležavanje na ležalnikih na terasi nad reko. Program je bil nato identičen prejšnjemu dnevu (ob treh malica, ob štirih plovba, večerja, nočni sprehod), a sva se odločila da namesto nočnega sprehoda raje greva prej v posteljo.

Petek, 10. 1. 2020

Ob šestih zjutraj sva ponovno sedela v čolnu vsa zaspana in opazovala sončni vzhod in prebujajoče živalstvo nad reko. Po zajtrku je bilo časa le še za spakiranje kovčkov in ob 8:30 smo že sedeli v kombiju in se peljali proti letališču. Let za Kuala Lumpur sva imela šele ob štirih popoldne, na letališču pa so naju odložili že ob dvanajstih. Čas sva izkoristila za ogled mesta Sandakan, drugega največjega mesta zvezne države Sabah. Za razliko od Kota Kinabalu, tu turizem ni razvit, saj je mesto primarno pristanišče za izvoz kmetijskih izdelkov iz Bornea. To se pozna tudi v centru mesta, kjer turistov in ponudbe za turiste tako rekoč ni, je pa še vedno bogato z lokalnimi trgovinicami in gostilnicami, kjer sva si tudi privoščila okusno a zelo pekočo lakso in tom yam. Obiskala sva še tržnico v veliki večnadstropni stavbi in se nato odpravila nazaj na letališče. Dobri dve uri dolg let (115 € za oba) je potekal brez posebnosti, za prevoz iz letališča do mesta pa sva tokrat izbrala kar taksi. Cenovno je bil celo bolj ugoden kot ekspresni vlak, vendar je zaradi ogromne gneče na terminalu trajalo dalj časa. Okrog osmih naju je odložil na končni destinaciji tega dneva, hotelu Majestic v bližini glavne železniške postaje (100 € na noč z zajtrkom). Hotel je bil zgrajen že davnega leta 1932, ko je bil najbolj prestižen hotel v mestu in znan po bogatih zabavah. Leta 2012 so ga temeljito obnovili in povečali (poleg starega dela zgradili še večji kompleks), a midva sva zaradi pristne izkušnje rezervirala sobo v originalni stavbi. Občutek je bil drugačen že pri prijavi v hotel, kjer so naju spremili v staro stavbo, nama ponudili čaj in po zaključenih formalnostih naju spremili do sobe in vanjo prinesli kovčke. V res neverjetno sobo z visokimi stropi, ločenim dnevnim prostorom in veliko kopalnico s kadjo, vse v originalnem stilu iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi pozne ure sva si v sobo naročila kar večerjo, ki je prišla dvajset minut kasneje vrhunsko pripravljena. Porcije so bile sicer ogromne, a po dolgem dnevu sva bila lačna in ni bilo težav vsega pojesti. Po večerji sva se odpravila še v hotelski bar, ki naju je naravnost navdušil s tradicionalnim stilom z natakarjem in barmanom v brezhibni beli obleki, vrhunsko postrežbo in živahno klientelo. Škoda le, da tudi gostje niso bili bolj v tem stilu, saj bi si zlahka predstavljala, da sva se znašla v nekem drugem obdobju. Hotel si neizmerno prizadeva za oživitev kolonialnega hotelirstva, ki je prestižno, učinkovito in zelo zadovoljujoče. Izjemno visok nivo za relativno nizko ceno.

Sobota 11. 1. 2020

Najin zadnji dan v Maleziji se je začel z zajtrkom v novem delu hotela. Sicer ni bilo tako starinskega vzdušja kot v starem dela hotela, ampak vseeno odlično založen. Kar škoda, da sva bila tu samo en dan in nisva mogla poskusiti vsega, kar bi si želela, tako da sva se na koncu odločila za roti canai in sveže pečene vaflje. Po zajtrku sva se odpravila do najbolj znanega kitajskega templja v mestu Thean Hou, ki je sicer posvečen boginji Mazu, a vsebuje elemente različnih filozofij oz. religij, budizma, konfucionizma in taoizma. Že tako bogata okrasitev templja je bila še dodatno barvita zaradi rdečih novoletnih okrasitev, saj je bilo kitajsko novo leto v tem trenutku oddaljeno le dva tedna. Pravo nasprotje okrasitvi kitajskega templja je bila mošeja Jamek, katero sva obiskala naslednjo. Oddaljena le 10 minut vožnje z avtom in zgrajena leta 1909 v indijsko muslimanskem slogu, je bila svoj čas glavna mestna mošeja. Enostavne linije, brez dekoracij in veliko svetlobe v rahlo hladnih barvah, občutek je bil popolnoma drugačen. Znotraj mošeje so prostovoljci razlagali še zgodovino islama, ki je osnovan na istih koreninah kot židovstvo in krščanstvo. Po ogledu sva obiskala še tempelj najbolj množične moderne religije: nakupovalni center. Nakupila sva predvsem začimbe in sestavine za kuhanje in za polno vrečo stvari plačala manj kot 7 €. Kulture je bilo dovolj in po vrnitvi v hotel sva si v hotelskem salonu privoščila popoldanski čaj s slaščicami (vključeno v ceno sobe), nato pa se še malo namakala v bazenu. Med peto in sedmo uro so bili na voljo koktejli s slaščicami (tudi vključeno v ceno), sicer v salonu, a zaradi zasedenosti naju je prijazno osebje postreglo kar v sosednji kavarni. Prijaznost in ustrežljivost osebja sta bila res neverjetna, ob vsaki interakciji dobiš občutek, kot da se zate posebej potrudijo, kar bi pričakoval le v mnogo dražjih hotelih. Prav nerada sva ob osmih zapustila hotel (v ceni je bilo vključeno tudi 24 urno bivanje) in se odpravila proti letališču. V letališkem salonu sva si privoščila še okusno večerjo, saj sva med osem urnim nočnim letom imela namen čim več časa prespati. Vkrcanje je bilo točno po voznem redu, na letalu pa sva imela rezervirana sedeža v sredini, skupaj in obrnjena v nasprotno smer letenja. V živo je izpadlo še bolje kot na slikah, saj je prostora ogromno, sedeža pa sta v ležečem položaju kot zakonska postelja. Zamuda ene ure pri vzletu (nekoga so morali odstraniti iz letala) naju ni popolnoma nič zmotila, saj je udobje na sedežu bilo res neprekosljivo. Po vzletu sva si privoščila še nočni prigrizek, nato pa sva za nekaj ur trdno zaspala. Za potovanja z letalom se težko reče, da so kaj pretirano udobna, v tem primeru pa je bila misel ob pristanku celo, zakaj je že konec! Zaradi zamude je bilo v Katarju malo manj časa za prestopanje, tako da drugega kot kavice niti ni bilo časa si privoščiti. Preostal je le še dobrih 5 ur dolg let do Zagreba, kjer smo točno po voznem redu pristali ob dvanajsti uri.

Malezija je multi-kulti že stoletja, ima dostop do vrhunskih začimb, zaradi katerih je bila tudi tarča zahodnjakov, ki so si jo skozi stoletja prilaščali. Podjetni Kitajci so nanjo močno vplivali v smislu napredka, prav tako Arabci, saj je 65% prebivalstva muslimanov. Ljudje so prijazni, a južnjaško počasni. Morje bi bilo lahko marsikje sicer čistejše, a vsesplošna pričakovanja pred najinim obiskom so bila izpolnjena. Izmed vseh pričakovanj, ki sva jih polagala na Malezijo je bila najvišje hrana. In tukaj je naravnost nemogoče naročiti nekaj, kar bi bilo zanič ali ne sveže. Jedi so paleta čudovitih začimb, z mesom ne pretiravajo, mlečne sestavine nadomesti sveže stisnjeno kokosovo mleko, vse skupaj se poigrava v juhicah, rezancih ali z rižem. In te kombinacije naju niso razočarale, saj sva v njih neizmerno uživala in se na dveh kuharskih tečajih tudi nekaj naučila. Zato je najin zaključek preprost: če imaš res rad hrano si čim prej rezerviraj svoj let v Malezijo… ne bo ti žal!