S šotorom na Korziko

Premik na jug

V nedeljo smo bolj ali manj uživali v kampu, le zvečer smo se na večerjo odpeljali v bližnji Saint-Florent. Ob plaži za večerjo parkirajo tovornjak, kjer dva domačina pripravljata suši. Za otroka sva v bližnji piceriji naročila pico, za naju suši, na plaži pa smo si pogrnili odejo za piknik večerjo. Pica je bila odlična, suši niti ne, ambient na plaži ob sončnem zahodu pa imeniten. Ponedeljek je bil dan za zamenjavo lokacije, iz hribovitega severa na bolj gričevnati jug. Po zajtrku smo začeli s pospravljanjem šotora in pred dvanajsto je bilo vse že zloženo v avto. Na recepciji smo nakupili še nekaj odličnega lokalnega medu za domov in nato odrinili proti Saint-Florentu. Lačen se seveda ne spodobi iti na tako dolgo pot, zato smo se ustavili še v obcestni gostilni na dveh ogromnih zrezkih. Okrepčani po okusnem kosilu smo brez težav zmogli dobri dve uri dolgo pot do kampa Le California blizu Porto-Vecchia. Vožnja po vzhodni obali otoka je bila pravo nasprotje severnega dela – namesto strmih hribov in neprehodne makije, so tu prevladovale ravnine, hribčki ter kmetijske površine. A potovalna hitrost ni bila prav višja na račun gostega prometa in zastojev v mestih. Pozno popoldne smo prispeli do prijetnega kampa v borovem gozdu ob mivkasti plaži. Kamp je bil veliko nasprotje prejšnjega, prostornejši in primernejši za majhne otroke, zato so v njem prevladovale mlade družine. Kmalu smo v njem našli svoje mesto in šotor je hitro stal, zato smo imeli pred spanjem še čas za hiter skok v morje. V torek smo uživali kar v kampu. Plaža se je izkazala za idealno za otroke, na obali so lahko gradili peščene gradove, morje pa je bilo plitko in z mehko podlago, idealno tudi za najmanjše.

Bonifacio

Sreda je bila spet dan za izlet. Odpeljali smo se do Bonifacia, najjužnejšega mesta Korzike, znanega po svoji citadeli na apnenčastih klifih. Ustanovljeno je bilo že v 9. stoletju zaradi odličnega naravnega pristanišča ter lege ob sardinski ožini, kot pomembna pomorska postojanka. Mi smo sicer do mesta prispeli kar z avtom, tako kot številni drugi turisti in kar nekaj časa preživeli v zastoju na glavni mestni vpadnici. Težava je seveda v parkiriščih in ker smo prispeli dokaj pozno okrog 12. ure, smo dobili prostor šele približno kilometer stran od pristanišča. Ko smo končno prispeli do pristanišča, smo bili že lačni in na živahni promenadi ni bilo težko izbrati lokala z dobrim sladoledom. Okrepčati se je bilo nujno, saj se mesto nahaja na 70 m visokem klifu, do katerega vodijo stopnice in strma pot. Naša štiriletnici klanec ni delal težav, dvoletnica pa se je udobno peljala kar v vozičku. Vstop v mesto je skozi impresivna mestna vrata, kjer te pričakajo ozke mestne uličice na eni strani ter prepad in razgled vse do Sardinije na drugi. Potem pa še gneča turistov in trgovinice in lokali s ponudbo, prilagojeno vsej tej množici obiskovalcev. Verjetno izven sezone vse skupaj izpade bolj simpatično, v vročem avgustu pa nas mesto ni preveč navdušilo. Ob pol treh smo bili že na poti nazaj do avta, da smo lahko pozno popoldne preživeli še na plaži ob kampu. Četrtek smo preživeli v kampu z dopoldanskim kopanjem na bližnji naravni plaži Pinarellu, popoldne pa na plaži ob kampu. Preizkusili smo še sladoled v restavraciji v kampu, ki se je izkazal za odličnega.

Zonza, prelaz Bavella in Solenzara

V noči na petek so otok zajele nevihte in tako je naslednji dan pihal močan zahodnik. Posledično je bilo morje valovito, kopanje za malčke oteženo, dan pa smo najbolje izkoristili z izletom v notranjost otoka. Odpravili smo se proti severu med hribe in se po gorski cesti skozi gozdove povzpeli do vasice Zonza. Prijetna vasica leži na približno 750 m nadmorske višine in je obdana s kostanjevimi gozdovi. Obmorskega občutka ni več, temperature so nižje in hitro pozabiš, da se nahajaš na otoku sredi Mediterana. V eni izmed vaških gostiln smo si privoščili okusno kosilo, po krajšem obhodu vaških ulic in obveznem obisku igral smo se odpeljali naprej do naslednjega postanka na prelazu Col de Bavella. Na nadmorski višini 1218 metrov borovci zamenjajo kostanje, odpre se razgled do morja na vzhodu otoka ter na špičaste vrhove Aiguilles de Bavella. Prelaz je izhodišče za marsikatero peš pot, a z majhnimi otroki več kot krajšega obhoda seveda nismo naredili. Preostal nam je še spust na vzhodno stran proti dolini Solenzare. Cesta je bila slikovita, razgledi čudoviti, ob poti pa smo opazili tudi divje prašiče. Spodaj v dolini smo se ustavili ob enem izmed naravnih kopališč in skočili v reko. Voda je bila prijetno topla, in tudi mestoma dovolj globoka, da si lahko zaplaval, manjše brzice pa so bile neizmerna zabava za otroke. V kamp smo se vrnili šele pozno popoldne.

Porto-Vecchio in pot domov

V soboto smo se v času kosila odpeljali v bližnje mesto Porto-Vecchio. Je eno izmed bolj turističnih mest na otoku, kar hitro opaziš že pri ceni parkiranja: na ulici 3 € na uro. Središče mesta se nahaja na hribčku in je obdano z obzidjem. Od parkirišča se je potrebno povzpeti po kar strmem klancu, a si nagrajen s prijetnim mestecem z ozkimi ulicami, očarljivimi hišami in raznoliko turistično ponudbo. Kosilo smo si privoščili v restavraciji z mizami na ozki uličici in bili navdušeni nad okusno lokalno hrano. Obhod mestnega središča pa smo zaključili z odličnim sladoledom. In če je po čem Korzika res presenetila, je to kvaliteta njihovega sladoleda. Vsako mesto ima svojega mojstra sladoledarja in vsak sladoled, katerega smo poskusili, je bil odličen. Preostanek dneva in nedeljo smo uživali kar na plaži v kampu, v nedeljo za večerjo pa si privoščili še pico v restavraciji kampa. Ponedeljek je bil dan odhoda domov. Trajekt smo imeli ob dveh, zjutraj smo pospravili šotor in se odpeljali proti Bastii. Cesta je bila polna prometa in vožnja je bila počasna. Trajekt je imel še nekaj zamude, tako da smo se vkrcali šele ob treh, plovba pa je bila sprva tudi nemirna zaradi valovitega morja. V Livorno smo prispeli ob osmih in preostala nam je samo še dobrih šest ur dolga pot domov.

Če se je dopust začel bolj kot kakšna nočna mora, predvsem zaradi utesnjenosti med strmimi hribi, nerodne plaže v prvem kampu in predvsem privajanja življenju v naravi, smo predvsem v drugem delu našli svoj ritem in začeli uživati. Korzika ponuja veliko, njen čar ni samo ob morju temveč predvsem v notranjosti v prijetnih kostanjevih gozdovih, soteskah in odlični kulinariki. A za uživanje v teh njenih posebnostih se je potrebno prilagoditi in predvsem zaradi visokih gora in počasnega transporta upočasniti, saj v dveh tednih preprosto ni mogoče izkusiti vsega. In lahko rečeva, da bomo na Korziko še šli, a takrat bolj pripravljeni na specifičen otoški način življenja.