Skok na poletne Tenerife pustega januarja

Eden od bolj zoprnih stavkov, ki ti ga radi servirajo že obstoječi starši, je: “Saj boš videl, ko boš imel otroke!”. A žal je v tem veliko resnice. Dokler jih nimaš si ne moraš predstavljati, kakšne spremembe pri potovalni dinamiki za sabo potegneta dve malčici, vsaka s svojimi potrebami, muhami in spalnim ritmom. Če imaš za sabo slabo izkušnjo, pa je vse še precej težje. In tako je kar nekaj časa trajalo, da sva se opogumila in si rekla, pa dajmo poskusit s Kanarskimi otoki.

Naša pot proti Kanarskim otokom se je začela v sredo, 22. 1. okrog devete ure zjutraj, ko smo sedeli v avtu in se peljali proti letališča v Trevisu. Vožnja je potekala brez težav in pred dvanajsto uro smo že parkirali na parkirišču tik ob terminalu majhnega treviškega letališča. Brez naglice smo pojedli še kosilo, si v lokalu privoščili kavo in kakav ter se nato ob drugi uri vkrcali na letalo na prvo letalsko potovanje z dvema majhnima otrokoma. Za Julijo je bil to prvi let, kjer je sedela na svojem sedežu, Eva pa je kot dojenček še lahko sedela v naročju. Pet ur dolg let je minil dokaj hitro in kljub začetnim skrbem in negotovosti, kako preživeti toliko časa z otroci na letalu, se je vse dobro izteklo. Otrokom so novosti večinoma zanimive in Julija je zelo uživala ob vzletu in pristanku. Tako smo malo po sončnem zahodu že stali pred letališkim terminalom in uživali ob prijetnih dvajsetih stopinjah. Ostal nam je le še prevzem avtomobila in vožnja do dvajset minut oddaljenega hotela na turistični južni obali med Costa Adeje in Playa de las Americas, kjer smo ravno še ujeli večerjo. Dan se je končal ob desetih po lokalnem času (enajstih po našem), ko smo končno pristali v postelji.

Za naših sedem dni bivanja smo si izbrali družinski hotel Hovima La Pinta, ki se nahaja ob istoimenski plaži, s storitvijo polpenziona, kar nam najbolj ustreza, saj smo med zajtrkom in večerjo večinoma hodili na izlete. Prvi dan, v četrtek, pa smo se vseeno odločili, da najprej raziščemo bližnjo okolico in izkoristimo peščeno plažo pred hotelom. Samopostrežni zajtrk je ponujal dovolj izbire okusne hrane, da tudi z otroci ni bilo težav. Tako smo lahko po zajtrku že hodili po obalni pešpoti, ki gre vse od Costa Adeje na severozahodu, mimo našega hotela do Los Cristianos na jugovzhodu. To je turistično najbolj razvito območje na otoku, prava betonska džungla apartmajskih kompleksov, hotelov, trgovin in lokalov na sicer najbolj suhem delu otoka, tako rekoč brez zelenih površin. Turizem se je na tem delu otoka začel že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so sem na rehabilitacijo začeli hoditi bolni Švedi in kasneje tudi drugi Evropejci, največja rast pa se je začela po letu 1978, ko so zgradili letališče na južnem delu otoka. In kljub stalnim prenovam se starost turističnega naselja kaže na vseh korakih, od starih blokov in hotelov, do lokalov z enako ponudbo, kot pred desetletji in trgovin s poceni kitajsko robo. Območje nam tako ni bilo nič kaj zanimivo, izbrali smo ga predvsem zaradi lege ob plaži, kjer smo preživeli popoldne. Temperatura zraka okrog dvajset stopinj, brezvetrje in sonce res dobro dene v januarju. Tudi morje ni bilo mrzlo in s temperaturo okrog 20 stopinj ravno tako primerno za kopanje. Plaža je sicer umetna, nasuta z afriškim peskom in z velikimi valobrani, a vseeno je kopanje v morju pozimi res nekaj posebnega. Dan je hitro minil in ob šestih smo bili že v hotelu na večerji. Pred spanjem smo naredili še en sprehod po obalni poti, dopoldne smo se obrnili proti Playa de las Americas, zvečer pa proti Costa Adeje. Neke razlike ni bilo, hoteli, trgovine, gostilne in lokali. Predvsem pa veliko starejših turistov.

V hotelu nismo zdržali dolgo in v petek po zajtrku smo že sedeli v avtu in se peljali proti severu do kraja Los Gigantes. Zanimivo ime za sicer zaspano malo turistično mestece, a glavna atrakcija tu seveda ni mesto, temveč klifi severno od mesta, ki so visoki kar do 800 metrov. Avto smo parkirali skoraj čisto v centru in se sprehodili do pristanišča, kjer stoji celo nekaj hiš v starinskem slogu, z belo fasado in oblečenih z lesom. Lično in avtentično, pravo nasprotje betonski gradnji masovnih apartmajskih kompleksov! Na robu mesteca je še mestna plaža s črnim peskom, od koder je lep pogled na bližnje klife. Brez skupinske slike seveda ni šlo, pred odhodom pa smo še posedeli v enem izmed lokalom in si privoščili kavo ter sladoled. Sledila je vožnja z avtom v hrib proti kraju Santiago del Teide na nadmorski višini okoli 1000 m. Višje, kot smo se dvignili, bolj zelena je bila pokrajina in pri Santiagu se je že videla gozdna meja. Tu smo tudi skrenili iz glavne ceste in zavili proti zahodu na ozko in ovinkasto cesto, ki je vodila proti vasici Masca, za katero pravijo da je najlepša na otoku. Leži na nadmorski višini okrog 700 m, do leta 1991 do nje ni vodila nobena cesta, od vasice do morja pa je po peš poti tri ure hoje. Višini in pokrajini primerna je bila tudi temperatura, ki se je spustila na slabih 14 stopinj z vztrajnim vetrom. Pravi izvor vasi danes ni znan, zagotovo se ve le, da je bilo tu naselje še pred španskim zavzetjem otoka leta 1496, kjer so živeli domorodci guanči. Legenda pravi, da so v vasi živeli gusarji, kar je glede na nedostopnost lahko prav verjetno. Za 5 km ceste od Santiaga del Teide do Masce smo porabili več kot pol ure, saj je cesta ozka in zelo prometna, srečanja dveh vozil pa so kar težavna. Pri vasici je bila težava še parkirišče, saj ravnine tu ni, a na našo srečo se je ravno eno mesto sprostilo. Vasica je slikovita, s čudovitimi razgledi, v lokalni gostilni pa smo si privoščili odlično kosilo tipičnih kanarskih jedi (kozji golaž). A ves čas sva se spraševala, od česa so ljudje tu sredi hribov živeli. Rastje je večinoma trava in kaktusi, ravnih površin ni, morje pa je daleč stran. Vožnja nazaj je šla mnogo bolj tekoče, pred večerjo pa je bil čas še za hiter skok v morje.

V soboto smo se odpravili v naravni park Anaga na severovzhodu otoka. Gre za gorsko območje do najvišje višine 1000 m in je najstarejši del otoka, ki se je formiral pred osmimi milijoni let kot del vulkana in je danes prekrit večinoma z lovorjevim gozdom. Vožnje do prvega postajališča v parku je bilo dobro uro, cesta pa je vodila mimo glavnega mesta Santa Cruz in drugega največjega mesta na otoku, San Cristobal de la Laguna. Že okoli glavnega mesta je pokrajina postala občutno bolj zelena, najlepši del poti pa je bil od vstopa v park naprej, kjer se je začel gost zimzeleni gozd. Pravo nasprotje suhega in puščavnega juga. Cilj nam je bila peš pot Sendero de los Sentidos (čutna pot), edina izmed mnogih pešpoti v parku, ki je primerna tudi za vozičke. Do same poti z avtom sicer nismo mogli, saj je bilo parkirišče polno, tako da smo morali parkirati kak kilometer stran. Na srečo je bila ob začetku poti še restavracija, kjer smo se okrepčali s sendvičem, rogljičkom in kavo. Vozičku primernih je bilo samo kakšnih 100 metrov poti, pa še ta del sta obe punci prehodili sami, a smo vseeno uživali v prijetnem in vlažnem gozdnem okolju. Tudi temperatura je bila kakšnih pet stopinj nižja, kot na jugu. Preostanek parka smo si ogledali kar iz avta ter na številnih razglednih točkah, ki so dobro označene in imajo možnost parkiranja. Žal z majhnimi otroci drugače ne gre (sploh če ne želijo biti v otroškem nahrbtniku), vseeno pa je bila cesta slikovita, razgledi pa prečudoviti. Cesta pelje krožno čez park in pozno popoldne smo se pri San Andresu spustili do morja in se nato skozi glavno mesto vrnili nazaj v naš hotel ravno prav za večerjo.

Z majhnimi otroci je nabor atrakcij, katere moraš obiskati, lahko precej drugačen. Tako smo se v nedeljo odpravili na sever otoka proti živalskemu vrtu Loro Parque. Ustanovljen je bil že leta 1972 kot park za papige v mestu Puerto de la Cruz, danes pa poleg papig gostuje tudi številne druge živali, vključno z delfini, pingvini in kontroverznimi orkami. Prispeli smo okrog pol dvanajstih, kar je bilo dovolj zgodaj, da ni bilo težav s parkiranjem. Po plačilu vstopine (114 € za vse štiri) smo vstopili v vrt in začeli z ogledom velikega in predvsem zelenega parka. Začeli smo pri gorilah in nadaljevali v ledeno dvorano s pingvini. Pet različnih vrst pingvinov, vključno s kraljevimi pingvini v veliki dvorani z vodo in snegom, res impresivno. Bil je že čas za malico, ki smo si jo privoščili kar v enem izmed številnih lokalov v parku. Nato je sledila predstava delfinov v velikem akvariju. Šest delfinov z njihovimi oskrbniki je pripravilo res spektakularen dvajset minutni prikaz trikov, skokov in plesa. Poleg delfinov smo bili navdušeni še nad meduzami, koralami (v vrtu dejansko vzgajajo korale) in akvarijem z morskimi psi, za konec pa smo si prihranili še predstavo z orkami. Te orjaške živali (dosežejo dolžino do 8 metrov in težo do 6 ton) vlivajo strahospoštovanje gledalcem in tudi njihovim trenerjem. Trenerji ne plavajo z njimi v bazenu in so na splošno mnogo bolj zadržani kot pri delfinih, kar je zagotovo posledica mnogih incidentov z orkami v tem in drugih parkih. Ne nazadnje je leta 2009 orka v Loro Parqueju ubila svojega trenerja. In čeprav imajo orke na videz kar velik bazen, glede na njihovo velikost izpade vse skupaj premajhno in posledično tudi redkokatera orka v ujetništvu doživi 20 let, kljub pričakovani življenjski dobi 80. Končni vtis vrta je bil mešanih občutkov, z izjemnimi akvariji in predstavo delfinov in na drugi strani manj življenjskega prostora za druge živali, kot so recimo tigri, gorile in orke. Glede tega je bil res izjemen avstralski živalski vrt Steva Irwina, proti kateremu ostali izpadejo preprosto premajhni. Preostala nam je še slikovita pot domov z čudovitim pogledom na vulkan Teide, na katerega smo se imeli namen odpraviti naslednji dan.

Kanarski otoki so vulkanskega izvora in Tenerife ni izjema. Formacija otoka se je začela pred približno 12 milijoni le v obliki večih vulkanov na današnjih robovih otoka in nato pred približno 3 milijoni let v sredini otoka, ko se je formiral vulkan Las Cañadas. Ta del je danes viden kot velika kaldera v osrčju otoka. A najbolj impresiven je vulkan Teide, ki je nastal pred okoli 150.000 leti in se danes dviga 3716 m v višino. Če štejemo višino od morskega dna, je s svojimi 7500 m tretji najvišji vulkan na svetu (višja sta le vulkana na otoku Hawai’i). Celotno območje kaldere je danes naravni park, katerega smo se odločili obiskati v ponedeljek. Vzpon se začne že pri Los Cristianos in cesta vztrajno vijuga v klanec. Pri mestu Vilaflor se začne gozdna meja in prvi postanek na poti: najdebelejše drevo v Španiji in poleg še najvišje drevo Španije. Oba sta vrste kanarskega bora, najdebelejši ima 9 metrov obsega pri 45 metrih višine, najvišji pa je visok kar 56 metrov. Prava lepotca v že tako simpatičnem borovem gozdu. Cesta se nato vije skozi tako imenovano gozdno krono – območje okrog in okrog vulkana, med približno 1000 m in 2000 m nadmorske višine, ki je obdano z gozdom. A ko se pripelješ do roba kaldere, se gozd nenadoma neha, pokrajina pa postane kamnita, vulkanska in popolnoma drugačna od česarkoli nam znanega. Odpre se pogled na mogočni Teide in poleg njega na precej nižji Pico Viejo, kjer je zadnji izbruh potekal leta 1909. Znotraj nacionalnega parka je kar nekaj točk, kjer se z avtom lahko ustaviš, občuduješ vulkansko pokrajino in se podučiš o geografiji območja na učnih tablah. Ustavili smo se na štirih in uživali v toplem vremenu (bilo je več kot 20 stopinj in to na višini čez 2000 metrov), pri spodnji postaji gondole pa smo si privoščili sladoled in kavo. Z gondolo se lahko povzpneš na 3400 metrov nad morjem, za sam vzpon na vrh Teida pa je potrebna dovolilnica, katerih izdajo le dobrih sto na dan in jo je potrebno rezervirati mesece v naprej. Okrog štirih smo z ogledom zaključili in se po slikoviti cesti po zahodnem pobočju spustili nazaj do obale.

Torek je bil naš zadnji dan na otoku. Izkoristili smo ga za kopanje v hotelskih bazenih in v morju. Punčki sta uživala v igralih na bazenih in v prijetno topli (ogrevani) bazenski vodi. Malicali smo kar v hotelski sobi, kjer smo si privoščili nekaj sadja, zelenjave in prigrizkov iz bližnje trgovine. Po popoldanskem spancu pa spet na kopanje in dan je minil kot bi mignil. S hotelom smo bili po eni strani zelo zadovoljni, saj so bili zajtrki in večerje dovolj raznolike, da se nismo naveličali niti po enem tednu, hrana pa je bila tudi presenetljivo okusna. Tudi čistoča je bila na nivoju, soba pa velika in prostorna. Kar pa je res motilo, je bil nočni hrup iz bližnjih karaoke barov, zaradi katerega večerno posedanje na terasi sobe ni bilo nič kaj prijetno. Dan smo zaključili malenkost bolj zgodaj, saj smo morali naslednji dan zapustiti hotel že ob šesti uri, da smo ujeli letalo malo čez osmo uro. V sredo je šlo vse bolj ali manj kot po maslu, kratka vožnja do letališča, oddaja avtomobila, zajtrk, oddaja prtljage in hoja do letala, kamor smo prišli med zadnjimi. Povratni let je bil krajši, malo več kot štiri ure, a ker sta pončki skoraj pol časa spali, je minil res hitro in ob pol dveh popoldne smo že zapustili letalo na sončnem in toplem treviškem letališču. Še dobro, kajti pri zimskih skokih v tople kraje, je najtežje kadar se vrneš nazaj v mraz!

Tudi za tiste, ki se redkeje potepajo, je obisk Tenerifov precej izvedljiva in varna destinacija. Saj s svojo milo in stabilno klimo, evropsko ponudbo in dostopnostjo zagotovijo, da se počutiš precej domače. A Tenerife ponujajo precej več kot betonska turistična naselja. So raj za tracking in za vse možne vodne športe. Narava je raznolika in čudovita ter klima stabilna. In vse to samo dobrih 5 ur stran z avionom. To je bil naš prvi vstopni otok na Kanarskih otokih in z veseljem načrtujemo za drugo leto obisk še kakšnega, recimo Gran Canaria.